Svetlana Slapšak
Spomnimo se: imperialni mediji brez premora ponavljajo kvalifikacijo "izrojenosti", ki se nanaša na mnoge umetnice in umetnike, nekatere akademske ustanove in končno na DSP, Društvo slovenskih pisateljev, medtem ko o Sazuju in mnogih uglednih politikih in intelektualcih pravijo, da se jim je "utrgalo". Morda je odsotnost odzivov razumljiva, saj mnogi med tistimi, ki so žaljeni na ta način, menijo, da ni smiselno namenjati pozornosti izpadom provokatorjev z dna. Toda potem se pojavijo čudni tipi iz nekega psevdointelektualnega limba, po imenu Žiga Turk, Peter Rak in Marko Crnkovič, in nam pojasnijo, da je fašizem kontekstualno omejen pojem in da je zato nekoga označevati za fašista napačno, antifašizem pa da je popolnoma deplasiran, saj fašizma tako več ni. Težko je ob tem ne opaziti, da takšno "pomirjanje" publike sovpada z vidno krepitvijo histerije v imperialnih medijih; kot bi bile te intervencije namenjene temu, da preslepijo javnost in da z mahanjem z roza rutico, relativiziranjem in opominjanjem na "svobodo govora" preusmerijo pozornost z grehov promotorjev sovražnega govora. Računajo, da je klobčič neumnosti, zlobe in hinavščine tako zavozlan, da si ne bo več nihče upal skreniti z blatne steze "uravnoteženosti" in pogledati, kaj se pravzaprav dogaja z javnim govorom. Crnkovič se je zadovoljil s konstatacijo, da je govor imperialnih medijev "grd", torej mu ni treba posvečati pozornosti, Raka in Turka pa bojda skrbita terminološka preciznost in svoboda govora. Zakaj jim ni mogoče verjeti?
"Izrojenost" je ključni termin goebbelsovske propagande, osnova za cenzuro vsakega pojava moderne umetnosti in za favoriziranje realističnega kiča, ki se v popolnosti sklada tudi s sovjetskim socrealizmom. V obeh primerih ni cilj prikazati realni svet, marveč nadzorovano nacionalno mitologijo, v tehnikah realizma, ki je vsem zlahka razumljiv. Ideološki model se povsem ujema z razpisom za otroško pravljico. Toda ždanovistični književni model bi zahteval internacionalizem in antirasizem, medtem ko bi nacistična propaganda zahtevala prav to, kar je javnost z razpisom dobila ... Skupina popolnih diletantov za pedagogiko, psihologijo in književnost je zasnovala model pravljice, ki bo otrokom predvsem dolgočasen. Če bi otrokom hoteli res ponuditi nekaj novega, bi se obrnili na Aksinjo Kermauner, novo predsednico DSP, strokovnjakinjo za pravljice in otroško književnost, vendar se niso, ker je vse, kar si zmorejo zamisliti, le groba in prostaška paranacistična provokacija. Da bi sami sebi dali pomen in morda v bodočnosti zagotovili položaj, so morali DSP razglasiti za izrojenega, s čimer so jasno pokazali tudi, kakšen je dejanski cilj "projekta Pravljica": ustvarjalnost in znanje zamenjati z ideološko zapovedjo. In če/ko pridejo na oblast, bodo temelji za ukinitev "izrojenih" ustanov ter ustanovitev lastnih že postavljeni. Vsak, ki tako nasilniško politiko poveže s svobodo govora, s tem odpira pot za uvedbo neonacistične cenzure. Če to še ni dovolj jasno, velja pogledati, s kakšnimi pretenzijami in iz kakšnih "kadrov" se je izoblikovala državljanska pobuda GlasNO!, ki se je samovoljno razglasila za cenzorski organ, zadolžen za RTS. Zakaj je RTS to tako milo sprejela, ostaja skrivnost. Kot primer naj navedem, da sem se med zaposlenimi, ki naj bi jih bili na njihov poziv utišali (odpustili?), znašla tudi jaz, ki tam sploh nisem zaposlena. Celo varuhinji pravic gledalcev se je zdelo nujno pripomniti, da sem februarja v inkriminirani oddaji Panoptikum le izražala "osebno mnenje". Pravzaprav ga nisem, predstavila sem splošno znani rezultat komparativnega preučevanja kultur, da vsi totalitarni sistemi sodobnega sveta kažejo določene skupne značilnosti, dokazano pa je bilo tudi, da so, kar se folklore in propagande tiče, vsi drug od drugega kradli ideje. Torej ne samo, da bi radi določali, kdo sme biti zaposlen, tudi izbira povabljenih gostov mora biti usklajena z zahtevami te samorazglašene obskurne komisije: črni seznami so njena logična tehnična posledica.
Na drugi strani "utrganost" uvaja napoved postopka, ki je bil priljubljen tako v nacizmu kot v stalinizmu: razglašanje tistih, ki bi lahko bili novi znanstveni in kulturni politiki v napoto, za duševno bolne, da bi jih lahko zaprli v kakšno ustanovo.
Kaj bomo s fašizmom? Kontekstualizacija fašizma je nedvomno koristna. To, da se z imenovanjem fašistov danes menda žalijo žrtve fašizma, je popoln nesmisel, katerega cilja sta odvračanje pozornosti in relativizacija pojma; gre namreč v resnici za aktualnost termina antifašizem. Jezik funkcionira na svoje načine, ki jih lahko razumemo ali ne in ki nimajo nobene zveze z logiko. Tako se je denimo v večini jezikov udomačil termin antifašizem in ne antinacizem. V legitimni uporabi ga najdemo povsod, tudi v krajih, kjer ni bilo eponimnega italijanskega fašizma, denimo v Ameriki, ter povsod označuje stanje duha ali aktivizem, ki nasprotuje tako fašizmu kot nacizmu. Zaradi splošne prisotnosti antifašizma je razumljivo, da imenovati nekoga fašist pomeni – včasih neupravičeno in pretirano – označiti njegovo stanje duha ali aktivizem, ki ponavlja nekatere pomembne značilnosti fašizma in nacizma. V primeru imperialnih medijev je to očitno: gledamo in poslušamo jasen primer goebbelsovske propagande in odgovor je antifašizem.
V lokalni različici te propagande je še posebej močan, vsaj v zadnjem času, postopek infantilizacije: vse, kar je razumljeno kot kritika, se takoj vrže nazaj kritiku, v obliki, ki še najbolj spominja na otroški prepir – nisem jaz, ti si. Začinjeno z nenehnimi žaljivimi izrazi to deluje še bolj infantilno.
In na koncu še občutljivo dejstvo, ki poskuse, da bi se fenomen imperialnih medijev resno in naklonjeno analiziral, dela preprosto groteskne: kadrovska opremljenost teh medijev. Zelo težko si je predstavljati manj kompetentno ekipo neizobraženih, nedoštudiranih, nekulturnih, tudi prostaških ljudi od te, ki tam nastopajo kot uredniki, voditelji in novinarji. Seveda najprej pomislimo na specialistko za porno ustvarjalnost, od nedavnega tudi specialistko za otroško književnost, urednico in članico žirije za nove pravljice; toda ona v resnici ni najbolj škodoželjna. Profesionalna nesposobnost pretežno moške ekipe je taka, da že samo pojavljanje v imperialnih medijih prinaša veliko tveganje in gostom zmanjšuje ugled. Skupaj nedvomno predstavljajo glavni kadrovski bazen za bodoče položaje, toda kaj, če se političnemu preobratu vendarle izognemo? Marko Crnkovič mi je na primer zameril, da se nočem soočiti v debati z akademikom Kosom, ampak si raje izbiram lažje žrtve v imperialnih medijih, ki jih on sicer obsoja zaradi vulgarnosti. Na žalost to ne drži: z nekom, ki brani rasizem in šovinizem in pada v genetske izmišljotine, ni debate. Akademik se je sam diskvalificiral za debato, pri čemer je dejstvo, da je ta stališča izrekel v imperialnem mediju, samo najočitnejši znak intelektualnega razpada. Crnkoviču seveda preostane upanje, da bo vseeno ostal na seznamih sprejemljivih ...
Kje so meje potrpežljivosti, vzdržljivosti ali preprosto strahu te družbe pred propagando, ki ljudem vsaja najhujša čustva, ne morem oceniti. V kakšnih okoliščinah, torej kdaj besede preidejo v dejanja, večina dobro ve, zlasti tisti, ki si želijo takega razvoja. V tem kontekstu poskusi, da bi hudobni in skrajno nevarni propagandni stroj pojasnili in legitimirali s kritiziranjem tistih, ki ga napadajo, deluje predvsem nemoralno: o šibkosti argumentov in namernem prikrivanju dejstev je bilo tukaj povedanega že veliko.
