Kdo je najboljši primer rušenja zaupanja, da so sprejeti ukrepi, tudi rdeča Hrvaška, dejansko verodostojni?

Kakšno sporočilo je dobila slovenska javnost, z njo pa tudi hrvaška, ko je govorec grmel o rdečem, celo dramatičnem stanju pri sosedih, sam pa se je na Krku pojavljal, kot da je junak v zabavljaškem šovu Rudija Carella? Če bi gostil Kacina, bi zdaj sicer že pokojni voditelj na odru zavpil: "Še malo prej za govorniškim pultom vlade v Ljubljani, zdaj že na Krku!" "Vrnil se je Jelko," je pisal Jutarnji list in se ironično spraševal, kako je možno, da govorec trdi, da turisti nimajo zaupanja v hrvaški zdravstveni sistem, očitno pa da on ni med njimi, če biva na Krku. Vprašanje na mestu.
Kot je na mestu vprašanje, kje je Kacin, in z njim ves domači državni aparat, zaznal to dramatičnost. Levji delež kakšnih 150 tisoč državljanov, ki jih vračajo v domovino, ali pa tudi tisti, ki so dopust na Hrvaškem že končali, bi znal govorcu - ki to seveda ve - pojasniti, da drame ni. Maske in razkužila v zaprtih prostorih, na prevoznih sredstvih, tudi morskih, življenje pa poteka tako kot doma. Državljani Slovenije so se v času epidemije obnašali odgovorno. In se še. V veliki večini. Tudi v tujini. Zlobneži bi sicer pripomnili, da se doma vavčerska zgodba ne odvija po načrtih in da je bilo treba slovenske turiste vrniti v domače loge, a to bi bilo res nekoliko podlo. So pa stvari v resnici veliko bolj resne, kot se zdijo na prvi pogled.