Kjer ima glavno besedo pohlep, se veseli le peščica

Glede na to, da je Slovenija pretežno izvozno usmerjena ekonomija, so na mestu opozorila, naj se ne oklepa le enega velikega trga, kar Evropa je, še posebno na področju avtomobilske industrije, ki je v fazi dolgotrajne transformacije v elektrifikacijo voznega parka. Iskati bo treba tudi manjše trge, ki bi pod črto nadomestili začasno zmanjševanje naročil, največ namreč izvozimo prav v Nemčijo in Italijo. Tudi Evropska komisija ocenjuje, da se bo rast slovenskega izvoza z lanskih dobrih osmih odstotkov v letu 2020 prepolovila na 4,2 odstotka.
Če so se lani lomila kopja ob vprašanju, ali bo prišla naslednja gospodarska kriza, se bodo ta letos verjetno ob iskanju odgovorov na vprašanje, ali bo prišla morda že to, ali prihodnje leto in v kakšni meri bi (bo) ohromila slovensko gospodarstvo. Dejstvo je tudi, da so slovenska podjetja in menedžerji nanjo veliko bolje pripravljeni kot leta 2008. Zadolženost je obvladljiva in precej nižja, kot je bila pred desetletjem. Največji problemi bi po mnenju analitikov in ekonomistov lahko nastajali pri financiranju poslovanja in predvsem pri pomanjkanju ustreznih kadrov. Kajti obdobje poceni denarja se po signalih iz Frankfurta in Washingtona izteka. Tako so danes na mizah menedžerjev že vprašanja, za koliko se bo denar podražil. Podobno se vprašujejo najemniki dolgoročnih posojil z variabilno obrestno mero, vezano na euribor. Prve ocene in napovedi kažejo, da ni pričakovati hitrih skokov obrestnih mer, vendar v nepredvidljivem svetu, kjer države bijejo bitke v trgovinskih vojnah, pri obrestnih merah ostaja visoko tveganje. Tako kot ob napihovanju nepremičninskega balona do te mere, da bi lahko ponovno počil.
Ob tem je umestno opozoriti na žrtve krize, razlaščene delničarje in obvezničarje bank, katerih globoke luknje smo zakrpali z milijardami davkoplačevalskega denarja. Zadnje odločitve višjeinstančnih sodišč in ovadbe odgovornih za sodelovanje pri razlastitvah gredo namreč v njihov prid. Morda se bodo letos konca agonije lahko nadejali tudi kreditojemalci v švicarskih frankih, ki od januarja 2015 bijejo težke, tudi eksistenčne bitke ob odplačevanju višjih obrokov in glavnic kreditov z valutno klavzulo. Argumenti bank so namreč vse manj prepričljivi, s čimer narašča odgovornost države in poslancev, ki to agonijo lahko presekajo. Tudi lani smo se soočili z več težkimi primeri "Švicarjev", kot jih v žargonu imenujemo, in niti pri enem nismo imeli občutka, da bi šlo za špekulante s švicarskimi franki, kot jih hočejo prikazati banke in njihovo interesno združenje.
Pri privatizaciji bo Slovenija, potem ko je z velikim, tudi mednarodnim pompom prodala večinski delež NLB, očitno stopila na zavoro. Vsaj Abanko bi, kot kaže, radi obdržali in si v Bruslju izprosili odpustek. Glede na redefinicijo strategije upravljanja kapitalskih naložb države, teh je za okoli deset milijard evrov, ki je sicer še daleč od oči javnosti v pripravi, bo, kot kaže, država letos le malo privatizirala. Ali je to dobro ali ne, bosta pokazala čas in odgovor na vprašanje, ali bodo (ne)lastniki kapitala, ki ga upravljajo, z njim ravnali tako skrbno kot pravi ekonomski lastniki. In koliko lončkov bo pri tem pristavila politika …
Od januarja bodo tisti z najnižjimi plačami deležni nekaj deset evrov več, in kakor ni bilo pravo vprašanje, ali dvigniti minimalno plačo, temveč, kdaj, prav tako ne bi smelo biti več vprašanje, ali naj se vsem delovnim državljanom plače čim prej dvignejo. Tudi na račun države, ki bi si ob stomilijonskih presežkih lahko privoščila nižjo obdavčitev dela. In tudi na račun tistih podjetij in podjetnikov, ki si prav zaradi svojih dobrih kadrov to lahko privoščijo. Navsezadnje zaradi mladih, ki vsakodnevno odhajajo čez mejo in na druge celine, kjer razvijajo druge ekonomije in polnijo njihove proračune. Za njimi pa bo ostala nenadomestljiva praznina.