Vse v življenju se začne in konča pri denarju. Tudi v zdravstvu, sploh v slovenskem, ni nič drugače. Zato tokratna kolumna spet na to temo. Pisati o denarju je vedno kočljivo, saj nikoli ne veš, komu stopiš na žulj. A govorimo o denarju, ki ga vsi dajemo v skupno vrečo in ga nato vladajoči gospodarji delijo med nas. In zato menim, da imamo jasno in javno pravico se o tem pogovarjati in glasno postavljati vprašanja.
V UKC Maribor so nam v septembru predstavili finančno poročilo za leto 2023 (do tedaj). Navedbe naših finančnikov je bilo razumnemu človeku kar težko poslušati ... Zvedeli smo namreč, da v UKC Maribor že 20 let opravljamo terciarne storitve - to pomeni oskrbo najtežjih bolnikov, ki so k nam napoteni iz drugih bolnišnic zaradi zapletenosti zdravljenja, in da že 20 let zavod za zdravstveno zavarovanje teh storitev ne priznava in ne plačuje. In da se vsako leto z njim pogajamo, a na koncu ostanemo brez tega denarja (govorimo o več milijonih).
Tukaj bi zdaj neformalno vstavila emoji z eksplodirano glavo ... STOP. Ne razumem. Kako torej? Ustanovili smo klinični center, izobrazili vrhunske strokovnjake (za kar je država zagotovila veliko denarja), sedaj pa njihovih storitev nočemo plačati?? In kako vodstvo nam zdravnikom sploh dovoli, da opravljamo storitve, ki niso plačane? Že 20 let? Pogajamo se, da nam plačajo že opravljeno delo? In kako si država in njen podaljšek zavod za zdravstveno zavarovanje predstavljata, kdo bo zdravil te bolnike - ki potrebujejo operacijo na srcu ali zahtevno diagnostiko ali perkutano odpiranje žile v srcu ali možganih ... Še enkrat eksplozija v glavi. STOP. Ne razumem.
Nadalje smo izvedeli, da je vlada najprej ad hoc sprejela odlok o dodatnih programih za skrajševanje čakalnih vrst, da smo v UKC Maribor to zelo resno zagrabili in opravili ogromno nujnih posegov in pregledov, nato pa je bil 15. julija odlok preko noči preklican in vse storitve, opravljene po tem datumu (ki jih je UKC Maribor opravljal še naprej, saj so bili bolniki naročeni, in to nekateri po letih čakanja), ne bodo plačane. In spet emoji z eksplodirano glavo ... STOP. Ne razumem.
In še, da zavod za zdravstveno zavarovanje v stroške obravnave bolnikov sicer všteje plače zdravstvenih delavcev, a brez prevoza na delo in brez prehrane, kar nam delavcem (tako kot povsod) zakonsko pripada in nam torej delodajalec te dodatke mora izplačati. Pa da amortizacijo opreme javnim zavodom izplačuje po nižjih tarifah kot zasebnikom. Še en emoji. STOP. Ne razumem. Je oprema v UKC bolj odporna proti obrabi in je ni treba menjavati in vzdrževati?
Morda pa v UKC zato kupujemo neuničljive in superiorne aparature po najvišjih cenah ... če sklepam po enem od razpisov, v komisiji katerih sem bila. Podrobnosti ne morem razkriti, a naj ponazorim. Nabavljali smo aparat, ki ga imenujmo XYZ. Po zakonodaji je za nabavo nad neko vrednostjo treba pripraviti javni razpis in komisija izbere najugodnejšega ponudnika. Na ta razpis se je prijavil le en ponudnik in aparat XYZ ponudil za ceno 30.000 evrov. Cena se mi je zdela visoka, na spletu pa sem želela preveriti tehnično ustreznost ponujenega aparata. In predstavljajte si moje presenečenje, ko sem ugotovila, da identičen aparat ponujajo na več spletnih straneh za 7500 evrov, verjetno ne z enakimi garancijami in servisnimi opcijami, a tam do 15.000 evrov bi bilo v ponudbo zajeto tudi to. In spet emoji z eksplodirano glavo. STOP. Pa saj to je razsipavanje denarja, dajmo kupiti ta aparat kar preko spleta. A žal to ne gre, zakonodaja nam tega ne dovoljuje. Zaradi transparentnosti moramo vse nabave opraviti preko javnega razpisa, ker s tem preprečimo predrago plačevanje in zlorabe. No, sem pa spada emoji, ki se zelo glasno krohota ...
Očitno ima zdravstvo v Sloveniji (ali vsaj v Mariboru) neko svojo ekonomsko logiko, ki je skregana s siceršnjo, ki jo uporabljamo vsi v svojih domačih okoljih.
Tukaj mora biti na delu nekakšna magija, čudovita pozitivna čarovnija, in kar prikazujejo se mi emojiji samoroga, drobnih vil, čarobnih paličic in utrinkov
Menim, da nisem edina zdravnica, ki začudeno zmajuje z glavo. Sicer poskušam razumeti prihodke in odhodke in stroške, a se nato izgubim že pri terminu plačevanje po SPP (skupinah primerljivih primerov) - torej plačevanje po diagnozah, ki je pavšalno in ne pokriva nujno stroškov zdravljenja konkretnega bolnika. In še manj razumem dejstvo, da zavod za zdravstveno zavarovanje (torej država) vnaprej sklene, koliko določenih posegov ali pregledov bo na leto plačanih (po pomanjkljivi tarifi), in če pride bolnikov več ali je potrebnih posegov več, tega ne plača nihče.
Predstavljajte si na primer frizerja, ki bi mu "gospodar" plačal, da opravi točno 800 frizur na leto, in ob tem bi bila cena frizure fiksna ne glede na čas striženja in uporabljene materiale (samo šampon ali še pena za lase, lak ali kaj drugega). Mislim, da noben frizer ne bi na dan naredil več kot štiri frizure in vsi frizerji bi novembra nehali delati, prav tako ne bi bilo na voljo nič drugega kot zelo osnovna frizura in šampon. Če bi frizer hotel preživeti, bi pač opravil le to, kar mu je plačano, in potem poskušal najti še kak dodaten vir zaslužka.
Medtem pa zdravstvo vseeno preživi. Kljub neplačanim storitvam, kljub pavšalnemu plačevanju, kljub veliki podražitvi energentov, kljub preplačevanju zdravstvenih materialov, kljub pogostemu podvajanju dela, kljub vedno bolj zapletenim in dražjim načinom zdravljenja zdravstvo teče naprej. Na koncu poročila so nam finančniki dejali, da je UKC Maribor prilezel iz rdečih številk na pozitivno ničlo, da torej posluje uspešno.
Tukaj mora biti na delu nekakšna magija, čudovita pozitivna čarovnija, in kar prikazujejo se mi emojiji samoroga, drobnih vil, čarobnih paličic in utrinkov.
In kaj vse to pove o nas zdravnikih (in vseh drugih zdravstvenih delavcih), ki vztrajamo v sistemu, ki ga ne razumemo in nam pogoje in količino dela diktirajo drugi? Najbrž to, da si zelo močno zatiskamo oči pred nelogičnostjo naše situacije, se zelo trudimo ne slišati, še bolj pa o vsem tem ne želimo govoriti. Morda pa samo verjamemo v magijo. Ali pa smo ravno mi tista čarovnija, ki omogoča, da se ekonomska nelogika izide, saj so naše plače skoraj edina točka, kjer se da privarčevati in pokriti izgube. In se da na nas računati, da kljub vedno manjšemu številu zaposlenih opravimo enako ali večjo količino dela. Naj torej to kolumno zaključim z emojijem treh opic, od katerih si ena pokriva oči, druga si zatiska ušesa in tretja zakriva usta.
