Zaključno zabavo oddelka 514 smo letos sami organizirali in financirali. Zabava je bila živahna, polna smeha in plesa, od 50 zaposlenih nas je prišlo kar 31, to veliko pove o naših odnosih. A so pozabavni vtisi vseeno sladko-grenki. Sladek je občutek, da se v oddelku 514 tako dobro razumemo, a prisoten je grenak podton - originalno smo zabavo planirali skupaj z oddelkom 510, a je službeni prepir v enem od dežurstev kak teden pred zabavo (skupaj z respiratornimi virusi te zime) prispeval, da so z oddelka 510 vsi odpovedali udeležbo. Očitno tudi po letu in pol ne uspemo najti skupnega jezika in bo treba še veliko delati.
Tudi sicer so slabi odnosi, slaba volja, šepetanje za hrbtom, za naš UKC tipično delovanje "gluhega telefona", zaklepanje vrat in še kaj stalnica našega decembra.
Novembra smo (po dolgih pogajanjih, kako sprazniti stavbo infekcijskega oddelka, da se bo lahko začelo rušenje) ponovno selili našo intenzivno enoto - v 3. etažo kirurške stolpnice. Za nekaj nas je bila to že 15. selitev intenzivne enote v štirih letih. Bi morali biti zdaj že navajeni. A selitev kritično bolnih kljub veliko izkušnjam nikoli ne poteka čisto gladko. Najbrž bolniki čutijo naš stres, ponavadi se vsaj kak destabilizira in hkrati s selitvijo rešujemo še njegovo življenje.
Selitev smo tudi petnajstič izvedli in vsi bolniki so preživeli. A nas je na novi lokaciji pričakal "hladen tuš". Prostora, ki so nam ga namenili, prejšnji "lastniki" niso prav prostovoljno odstopili, saj imajo z njim druge načrte. Razlogov, zakaj smo zdaj prav tu, ne razumejo - in si dolžino našega gostovanja tolmačijo drugače kot mi. Na splošno si kirurgi v "svoji" stolpnici ne želijo našega gostovanja.
Veliko negativnih mnenj slišimo, pred veliko zaklenjenimi vrati stojimo, vsakdo brani svoj košček UKC in okoli njega gradi visoko ograjo. Bog ne daj, da bi sosedu odstopil vogal vrta in mu s tem omogočil, da poruši in ponovno postavi človeku (in bolnikom) primerno stavbo. Vsi vztrajamo na svojih vrtičkih, za svojimi ograjami, s svojimi problemi - in ne vidimo (niti ne gledamo) čez ograjo, da bi kakšen od problemov bil lažje rešljiv s skupnimi močmi.
December je ... čas, ko bi v sebi vseeno morali poiskati nekaj solidarnosti. Vsaj en mesec v letu bi morali ozavestiti, da nam gre dobro (že samo s tem, ko živimo v Sloveniji), in poskušati del svoje sreče deliti s tistimi, ki imajo manj. Že ves december si zato želim, da bi se znali med sabo pogovarjati, da bi vsaj prisluhnili stiski soseda (doma in v službi), da bi znali ceniti, kar imamo, in da bi znali SKUPAJ narediti plan, kako nam bo vsem bolje. Če danes odstopiš prostor sosedu, bo naslednjič v novi hiši on pomagal tebi; če danes sprejmeš bolnika ti (tudi če ni čisto "tvoj"), bo naslednjič prostor naredil on.
Od doma sem navajena, da se sosedom vedno pomaga. Moj oče je ob klicu, da ima na drugem koncu vasi krava težave pri kotenju, v trenutku spustil vse iz rok in odhitel na pomoč. Za velika zemeljska dela pri komurkoli smo se zbrali vsi sosedi. Presežek letine sena, krompirja ali jabolk se je vedno delil po vasi ... Tudi sama sem otrokom poskušala privzgojiti vsaj malo nesebičnosti in solidarnosti. Decembra so za božič seveda pričakovali darila in spisali svoje želje Božičku. A vse do obdarovanja na božični večer smo od njih pričakovali, da niso mislili le nase, ampak da vsak dan poskusijo opraviti kakšno dobro delo. Namesto adventnega koledarja smo doma imeli koledar dobrih del.
A naša družba se žal spreminja v drugo smer. Stran od solidarnosti in dobrih sosedskih odnosov, bolj v smeri - kaj jaz želim, celo zahtevam in mi pripada. Morda nam zato materialno gre veliko bolje kot kaki drugi družbi (recimo na afriški celini), a smo ob tem tudi vse bolj osamljeni in v svojih stiskah sami.
V decembru, mesecu refleksij, letnih bilanc, obilnosti hrane, zabave in daril, pa velikih stisk za nekatere, sem izvedla majhen sociološki poskus v dveh zelo različnih družbah. V Ugandi, kjer otroci živijo v pomanjkanju dobre hrane, oblačil, čevljev, si pogosto delijo posteljo, šolanje ni samo po sebi umevno, daril za božič ne pričakujejo. In v Sloveniji, kjer je materialnega pomanjkanja bistveno manj, šolanje je dana pravica, božična darila pravilo, otroci so poučeni o svojih pravicah ... Prosila sem po 50 otrok na teh dveh koncih, da napišejo svoje tri decembrske želje.
Želje ugandskih otrok bi lahko pod črto strnila v: izobrazba, izobrazba in še enkrat izobrazba. 23-krat so napisali, da bi radi postali zdravniki, desetkrat učitelji, petkrat medicinska sestra, šest bi jih postalo nogometašev in šest inženirjev, tako rekoč vsi so si želeli, da bi jim bilo omogočeno dokončati šolo, da bi imeli znanje in bi postali uspešni v življenju. Materialnih stvari je bilo zelo malo - enkrat žoga, štirje bi kupili avto, dva bi zgradila hišo. Kar nekaj otrok bi želelo pomagati vsem v otroškem domu.
Decembra so otroci za božič seveda pričakovali darila in spisali svoje želje Božičku. A do obdarovanja na božični večer smo od njih pričakovali, da niso mislili le nase, ampak da vsak dan poskusijo opraviti kakšno dobro delo. Namesto adventnega koledarja smo doma imeli koledar dobrih del
Slovenski otroci ene od mariborskih osnovnih šol so po pričakovanjih imeli veliko materialnih želja - različne lego kombinacije, elektronski ljubljenčki, igrice, telefon, tablica, nekaj knjig, kozmetika in še kaj. Želijo si tudi sladkarije, spoznati Božička, sneg in igro zunaj. Zelo zelo veliko je bilo želja po pravih živalskih in človeških prijateljih. Nekaj otrok si je zaželelo, da šole ne bi bilo, da bi bili odmori daljši, želijo si dobre ocene - nihče ni napisal, da si želi šolo dokončati (ta del je pri nas samoumeven). A vmes je bilo nekaj zapisov, ki so mi strli srce: želim, da se vrne oče; želim, da bi še kdaj videl babico in dedka; da bi mama ozdravela; da bi bila suha; da me sošolci ne bi več napadali; da bi razumel slovensko ...
Moj majhen sociološki poskus lepo oriše razlike med družbama: ugandski otroci kljub pomanjkanju materialnih stvari zanje ne prosijo; njihove želje in oči so usmerjene naprej v boljšo prihodnost, ki jo lahko prinese le izobrazba; čeprav imajo malo, v svojem pomanjkanju niso sami, stiske si delijo, si s tem dajejo oporo in ne zgubijo upanja na boljšo prihodnost. Našim otrokom je izobrazba samoumevna in včasih odveč, oči so usmerjene v to, kar si želijo (pogosto materialnega) zase in zdaj; zelo si želijo družbe, prijateljev (živalskih ali otroških); tisti otroci, ki se znajdejo v stiski, pa so očitno v tej stiski zelo sami in osamljeni.
Naš UKC (in naš december) je očitno samo odsev naše družbe. V resnici se ne zavedamo aktivno, da nam materialno ne manjka veliko, da imamo dobro in dostopno medicino, da smo zaposleni vsak mesec za svoje delo plačani (debate o višini plačila sigurno ne bom načenjala). In v resnici ne znamo več razmišljati in delovati skupinsko. Vsaka specialnost, vsak oddelek si je zgradil svoj vrtiček in se ukvarja s svojimi željami in zahtevami, a se na tak način žal tudi s svojimi stiskami spopada sam. Pozabili smo, da je lažje in bolje živeti skupaj, skupaj reševati stiske in delati plane za prihodnost.
Kaj si decembra 2023 želimo na oddelku 514?
• Da ohranimo svojo pozitivno naravnanost in dobre medsebojne odnose kljub negativnim tokovom okoli nas.
• Da bi se kolegi, ki ne znajo povedati nič dobrega, pri nas ustavili na kavi in se z nami odkrito pogovorili, kako lahko drug drugemu pomagamo.
• Da Božiček poruši prastaro stavbo infekcijskega oddelka in s tem naredi prostor Božičkom naslednjih treh let.
• Da bomo božič 2026 lahko praznovali v novih prostorih, kot nam je bilo obljubljeno.
