Kolumna Ane Svetel: Stvar okusa

Izbira poletnega čtiva zame ni lahka naloga. Poletje je žal edino obdobje, ko si lahko za leposlovje vzamem kraljestvo časa – prebrano odmeva drugače, če ne živi stisnjeno med dnevne in delovne opravke, če se lahko po vsakem poglavju prediha v morju, če se lahko v urah brez urnika na široko razraste. Zato vsako leto skrbno izbiram, katerim knjigam bom namenila privilegij tega širnega, dopustniškega odmevanja, kakšno kombinacijo čtiva bom stlačila v prtljažnik. Bralni seznam sestavljam kot kak vrhunski kuhar snuje večhodni degustacijski meni. Kratke zgodbe, romani, kaj novega, kaj nagrajenega, kakšna kriminalka (Demšarjevo Estonio sem od februarja v celofan zavito gledala na polici, vedoč, da čaka na poletje), razmerje med našim in tujim, obvezno tudi kaj "nezahodnega" ter nazadnje kakšno "to pa res moraš prebrati" priporočilo. Predvsem pa mora kombinacija na seznam uvrščenih del uravnotežiti tisti težko opisljivi razpoloženjski okus, ki ga nosi vsaka (vsaj za silo solidna) knjiga. Ta razpoloženjski okus je lahko rahel in fin, zadržan, skoraj neznaven, bogat in razkošen, svetel ali temen, lahek ali težek, smolnat ali citrusen – čeprav ga vsi ti pridevniki le deloma zadevajo. Z razpoloženjskim okusom knjig je kot z izbrano kulinariko – besede ga le približno opišejo, njegova duša ni sestavljena iz črk. Paradoksalno: okus leposlovja (ki v bistvu ni drugega kot precej dolg niz besed in ločil) je izven besed. Iz besed narediti nekaj, kar gre onkraj jezika – če to ni neverjetno!

Skratka, okoli svojega gurmanskega bralnega seznama precej kompliciram. V končni fazi ni nič zelo posebnega. Za razliko od številnih bralcev in bralk, ki so se naveličale belih moških, obožujem Johna Williamsa, Itala Calvina in Lojzeta Kovačiča, moj okus je precej konvencionalen – literarni eksperimenti se mi hitro zazdijo hermetični, do uspešnic in česarkoli tendencioznega sem zelo sumničava. Kakšno svetlečo najdbo pač odkrijem s časovnim zamikom, ko se reflektorji umaknejo (recimo Belo se pere na devetdeset), a nič ne de. Knjige nas vedno počakajo. Tako me je letos počakala kratkoprozna zbirka Fugato Veronike Simoniti, ki sem jo brala skoraj takoj za zgodbami iz knjige Glas Mirane Likar. Ko sta se okusa obeh zbirk razvila, sem opazila, kako podobna sta – zrela, distancirana, žalostna, temno modra okusa; to je visoka kulinarika, topla predjed (kratka proza vendar ne more napolniti celega krožnika), nikakor nič sladkega. Dami slovenske pripovedne proze pač ne pečeta literarnih mafinov. Nato sem se spomnila, da mi je nekdo povedal, da se pisateljici menda tudi v zasebnem življenju zelo dobro razumeta – nič čudnega, ko pa sta njuni pisavi tako usklajeni. Bi si avtorji, ki pišejo dela podobnih okusov, lahko šli na živce? Pomislim na (ne ravno kratek) seznam domačih literarnih ustvarjalcev in ustvarjalk, ki mi gredo na živce. Tako čez palec bi rekla, da pišemo zelo različne literature, a po drugi strani mi je pri srcu tudi ogromno avtorjev, za katere vem, da smo drugačnega okusa – recimo Denis Škofič ali Ajda Bračič. Enačba vendarle, k sreči ni tako preprosta.

Značilnost okusa leposlovja je tudi, da traja, da ima dolg pookus, ki se razvija relativno počasi. To je zame preprosto, interno, trotl merilo kakovosti: zaupam okusu, ki ga prebrano pusti v meni še nekaj dni, tednov, včasih dlje. Priokus, ki ga lahko prikličem v spomin, tudi ko zgodba, liki ali slog že povsem zbledijo. Priokus, zaradi katerega je treba po zadnji prebrani vrstici vedno še malo počakati, pogladiti platnico, se kam zazreti, izdihniti. Tako kot po koncu koncerta dopustiti iztek v tišino ali kot v restavraciji nameniti čas med posameznimi hodi. Okus, vreden vseh Michelinovih zvezdic, je letos poleti pustil roman Pride konj v bar izraelskega pisatelja Davida Grossmana. Dogajanje, zgoščeno v en sam večer, v nastop komika Dovala Grinštajna, se na prvi pogled zdi preprosto, a za gostobesedno stand-up predstavo se počasi razpirajo rane, ki so upovedane tako mojstrsko, silovito in psihološko dognano, da boli.

Po drugi strani pa sem pred kratkim prebrala roman nekega (nikakor ne obskurnega) slovenskega avtorja, ki mi, po dolgem času, ni pustil prav nobenega okusa. Že med branjem sem se večkrat zalotila ob misli, kaj za božjo voljo je počel urednik (ali bolje – česa ni počel), kako to, da ni opazil, da je knjiga vendar (nehoteno) surova. A vseeno sem temu vendarle vešče spisanemu romanu vse do konca dajala bianco menico – računala sem, da se bo morda, ko bo izzvenel kot celota, ko bo pisatelj postavil sklepni akord, nekako čudežno sestavil. Prišla sem do konca, zaprla knjigo (potem, ko sem kompulzivno prebrala še tisto čisto zadnjo stran z navedbo vseh sodelavcev in števila izvodov) in za hip posedela. Počakala še hip. In še enega. Upala, da bom začutila vsaj najbolj neznaten trzljaj, znak, da je roman v meni karkoli premaknil, oživil, vsaj za milimeter razširil predstavni horizont, s čustvi, spoznanjem, doživljanjem naredil nekaj, karkoli, jih vsaj majčkeno požgečkal, čakala sem, da mi v misli priplava vsaj en prizor, da mi v ušesih zazveni vsaj kak glas, replika, najtišji šepet protagonista. Čakala sem na najmanjšo sled okusa, zrnce soli, sramežljivo aromo, a bilo ni ničesar. Še enkrat sem z nejevero preletela ime urednika in hitela o tem popolnem mrku razlagati bližnjim.

A zame so tako votle pripovedi izredno redke – tudi najbolj literarno neambiciozna, žanrsko uokvirjena kriminalka je lahko slikovita, literatura je lahko dobra ali vsaj zanimiva ali vsaj živa na ogromno različnih načinov. Mojstrstvo je le eden izmed njih. In literarnih okusov, priokusov in pookusov je neskončno, sploh pa vsakdo okuša drugače, naše bralske brbončice so vedno le naše in o okusih se menda ne razpravlja. Edino, kar vem zagotovo, je, da je čudežni razpoloženjski okus knjig v moji bralski izkušnji mogoč le v leposlovju (v moji definiciji leposlovja za domačo rabo vanj brez pomisleka prištevam tudi poezijo in esejistiko ter tisto silno raztegljivo polje literarne reportaže, dokumentarne literature in potopisa). Akademsko, znanstveno pisanje je sicer lahko nasitno, a brez okusa. Četudi bi cinik ob tem dodal, da je pisanje raziskovalnih projektnih prijav sicer kisla, a prava umetnost, obljubljeni rezultati pa sijoča fikcija. Znanstveno pisanje bolj kot na kuhanje spominja na gradnjo – strukture morajo biti zanesljive, temeljenje premišljeno, materiali kompaktni. Spomnim se, kako zmedene so bile študentke, ko sem jih pri nekem predmetu spodbujala, da se igrajo tudi z literarnimi postopki pisanja. V šoli, ki mlade uri v družboslovni in humanistični gradnji, v arhitekturnem načrtovanju mišljenja, je preobrat v literarno "kulinariko" preobrat v sami snovnosti jezika – ali naj bodo zapisani stavki statično ustrezni ali toplotno obdelani? So besede opeke ali živila? Ali naj bo besedilo trdno ali okusno? Je lahko oboje?

Seveda lahko kulinarična metafora leposlovja izpade varljivo razpuščena, prepuščena navdihu, talentu in podobnim praznim označevalcem. Kot vsak vrhunski kuhar tudi vsak pisec ve, da literatura (in kuhanje) ni zgolj stvar občutka, temveč nujno tudi vprašanje natančnosti, prave mere, precizne kalibracije. Le iz kombinacije obojega se lahko razvije okus.