Minuli teden je Katja Zakrajšek, prevajalka, poznavalka v našem prostoru manj znanih literarnih tradicij, dobitnica letošnje Sovretove nagrade, opazila, da se je v časopisni recenziji romana, ki je nedavno izšel v njenem prevodu, avtorica recenzije obilno, skoraj izključno naslonila na njeno spremno besedo ter jo prosto (in ne vedno smiselno) skolažirala v na videz lastno, profesionalno bralno refleksijo. Ne vem, ali imajo v novinarskih vrstah kak blažji termin, a v akademskih bi bilo to nedvomno plagiatorstvo. Kitenje s tujim perjem. Mimo formalno-pravnih okvirjev, ki urejajo krajo intelektualne lastnine ali avtorskih pravic, se mi je plagiatorstvo vedno zdelo nekaj, kar bi v tistem, ki je zasačen s prsti v marmeladi, moralo vzbuditi občutke sramu, nujo po opravičilu, posipanje s pepelom.
Nekajkrat se mi je na vajah, ki sem jih izvajala s prvimi letniki študentov in študentk etnologije in kulturne antropologije, zgodilo, da je bil kak kolokvij v nebo vpijoče prepisan. Ob opozorilu, kaj so pravzaprav storili, je bil odziv vedno (tudi) sram. Zdelo se mi je, da je mladim ljudem, ki šele začenjajo razumeti razliko med 'šolo' in 'faksom', smiselno čim bolj nedvoumno pojasniti, kakšno črto so pravzaprav prestopili, ko so na spletu našli članek, stisnili kopiraj-prilepi in 'pozabili' navesti vir. Tuje perje je čisto ok, le povedati morate, da je tuje.
Nekajkrat se mi je na vajah, ki sem jih izvajala s prvimi letniki študentov in študentk etnologije in kulturne antropologije, zgodilo, da je bil kak kolokvij v nebo vpijoče prepisan. Ob opozorilu, kaj so pravzaprav storili, je bil odziv vedno (tudi) sram. Zdelo se mi je, da je mladim ljudem, ki šele začenjajo razumeti razliko med 'šolo' in 'faksom', smiselno čim bolj nedvoumno pojasniti, kakšno črto so pravzaprav prestopili, ko so na spletu našli članek, stisnili kopiraj-prilepi in 'pozabili' navesti vir. Tuje perje je čisto ok, le povedati morate, da je tuje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
