Kakšno je pri tem tveganje nenadzorovane eskalacije vojaškega konflikta v smeri vojne (še) večjih razsežnosti in morebitnega jedrskega spopada? Tako ali drugače hitro pridemo do vprašanja tako imenovanih rdečih črt, prestop katerih bi lahko Rusija štela kot točko brez povratka in uporabila (taktično) jedrsko orožje v Ukrajini. Več kot relevantna razprava, ki je ne bi smeli kar z lahkoto pomesti pod preprogo – v obeh skrajnih primerih so namreč izidi lahko izjemno tragični, seveda ob že dosedanjih varnostnih tveganjih za celotno Evropo.
Za začetek bi veljalo podrobneje pogledati, o čem sploh govorimo, saj je iz pavšalnih političnih trditev (teh smo lahko veliko slišali tudi v evropski predvolilni kampanji) in poenostavljenih medijskih naslovov včasih težko razbrati vse ključne komponente. Šele potem bo morebiti malo lažje poiskati poti do odgovorov.
Prvič, ko je govora o napadih na rusko ozemlje, so mišljene mednarodno priznane ruske meje, torej brez vseh novo okupiranih ukrajinskih ozemelj, vključno s Krimskim polotokom. Ruske oblasti so namreč poskušale rdečo črto narisati na zemljevidu tako, da bi že ukrajinski napadi na vojaške cilje na okupiranih ozemljih štele kot ogrožanje ruske suverenosti in posledično zadostni razlog za uporabo taktičnega jedrskega orožja skladno z rusko vojaško doktrino. Dobro vemo, da se to ni zgodilo, saj Ukrajina dnevno targetira cilje na omenjenih ozemljih in pri tem uporablja tudi zahodno orožje, predvsem rakete srednjega dosega.
Drugič, cilji tovrstnih napadov so predvsem obmejna skladišča orožja, centri poveljevanja, zračne sile in ključna logistična vozlišča, v prvi vrsti rafinerije. Ruski vojski je namreč po logističnem in poveljevalnem fiasku v prvem letu vojne uspelo vzpostaviti dovolj močno zaledje (predvsem v obmejnih ruskih regijah, prim. v belgorodski pokrajini), preko katerega izvaja vojno izčrpavanja z manjšimi premiki na obeh straneh fronte. Posebej se to vidi v teh mesecih pri ruskih napadih na Harkov, ki jih izvaja s pomočjo močnega zaledja na ruski strani, ki ga ukrajinsko topništvo ne more doseči in je posledično avtomatsko v šibkejšem položaju. Če tega Ukrajini ne bo uspelo spremeniti, bo skorajda v nedogled deležna novih in novih valov napadov oziroma poskusov prebitja fronte, saj bo Rusija postopno in dokaj nemoteno izvajala podporne dejavnosti v zaledju.
Tretjič, poleg že omejenih obmejnih ruskih vojaških zmogljivosti in zaledja so med vojaškimi cilji ruske zračne sile in vojaška letališča, tudi daleč v notranjosti Rusije (ruska vojska jih je namreč taktično umaknila iz neposredne bližine fronte in razredčila koncentracijo letal, baziranih na enem letališču). Rusija ima še vedno občutno premoč v zraku, slednje tudi postopne dobave moderniziranih lovcev F-16 zahodnih držav Ukrajini ne bodo drastično spremenile. Zato, če želi Ukrajina zmanjšati moč ruskih zračnih sil, jih mora poskušati uničiti na tleh, torej v mestih začasne shrambe in na letališčih. To pa lahko doseže samo z natančnimi in zmogljivimi raketami srednjega oziroma dolgega dosega, drugega sredstva preprosto nima. In prav takšnih vojaških sredstev je Ukrajini sprva močno primanjkovalo, nato pa so zahodne države njihovo uporabo delno pogojevale.
Ko je govora o tem, da je ta ali ona zahodna vlada oziroma administracija (formalno ali neformalno) odobrila uporabo zahodnega orožja na rusko ozemlje, je sprva treba prebrati tudi "mali tisk". Tako se naj bi nedavna odobritev Bidnove administracije o uporabi ameriškega orožja nanašala prav na uporabo v obmejnem pasu, s ciljem zaustavitve ruskega napredovanja v bližini Harkova.
Putin je že s samim začetkom vojne v Ukrajini pokazal na iracionalnost političnega odločanja, zato je prihodnje korake ruskega vodstva težko ocenjevati z določeno mero predvidljivosti. Tega se najbrž voditelji največjih zahodnih držav tudi dobro zavedajo
Kar se tiče ukrajinskih motivov, je torej zadeva bolj ali manj jasna. Večje neznanke se pojavijo na strani zahodnih držav in njihovega političnega odločanja. Voditelji morajo namreč pri sprejemanju odločitev neprestano manevrirati med koristmi in stroški (tveganji), pri čemer imajo opravka s tarčo, ki se neprestano premika ali celo odmika. Slednje je logična posledica dejstva, da se tudi situacija na terenu in mednarodno-politične razmere hitro spreminjajo (vidimo, kako je ponovni konflikt na Bližnjem vzhodu spremenil svetovno pozornost), kot prav tako javno mnenje na Zahodu in notranjepolitične razmere (prim. predsedniške volitve v ZDA). Zato je jasno, da politično odločanje ni enostavno, kar se tudi vidi skozi postopnost in delno neodločnost zahodnih voditeljev pri omenjenem vprašanju.
Poleg najbolj očitnega tveganja nenadzorovane eskalacije v vojno širših razsežnosti je tu še obratno tveganje, torej negativne posledice neodobritve uporabe orožja za napade na vojaške cilje v Rusiji. Ob vsej milijardni finančni in vojaški pomoči, humanitarni podpori ... se lahko vsa dosedanja podpora Ukrajini izkaže kot (vojaško) neustrezna, če Ukrajina ne bo zmožna še naprej vzdrževati ruskega napredovanja. In slednje ni samo v političnem interesu Zelenskega ali nacionalnem interesu Ukrajine, temveč tudi v varnostnem in strateškem interesu EU in Zahoda. Vojaška podpora Zahoda je namreč ena ključnih spremenljivk, ki opredeljujejo (ne)uspeh zaustavljanja ruske agresije. A na drugi strani mnogi vojaški analitiki izpostavljajo, da tudi morebitna širša uporaba zahodnega orožja srednjega in dolgega dosega na napade v notranjosti Rusije najbrž ne more odločilno vplivati na potek vojne v smislu zmožnosti Ukrajine za osvoboditev že zasedenih ozemelj. Lahko pa seveda odločilno vpliva na zaustavitev ruskega napredovanja. So to zadostne (vojaške) koristi z vidika tveganj na drugi strani? O tem se odloča v teh mesecih.
In ne nazadnje, kje je tu Kremelj in kakšne taktike lahko ubere rusko vodstvo? Kot prvo, treba je ločiti med propagandnimi trobili ter javnimi izbruhi posameznih ruskih političnih predstavnikov (na primer ex-predsednika Dimitrija Medvedjeva) ter realnostjo. Prvi namreč že dolgo in na široko opletajo z jedrskim orožjem, a realno nimajo niti nobenega političnega vpliva, niti se njihove dosedanje napovedi in narisane rdeče črte niso uresničile. Medtem je politična realnost nekaj povsem drugega: tudi Kremelj lahko v primeru nenadzorovane eskalacije ogromno izgubi. Putin je povsem konsolidiral oblast, režim sistematično preganja in zatira kakršno koli družbeno kritično aktivnost, gospodarsko se sistem ni sesul, življenje v metropolah (posebej Moskvi in St. Peterburgu) poteka v paralelni resničnosti, kot da vojne sploh ni. Vse to bi Putin zakockal v primeru vojaške nenadzorovane eskalacije. Poleg tega so tu še ruski zavezniki, predvsem Kitajska, ki je večkrat dala vedeti, da nasprotuje jedrski eskalaciji in je najbrž sama narisala rdečo črto, kjer bi se podpora Rusiji lahko tudi ustavila. Tudi zato vidimo, da je Kremelj zelo previden in realno – onkraj retorike – ostaja pri nadaljevanju konvencionalne vojne v Ukrajini in se obenem pripravlja na dolgo vojno in na izčrpavanje.
A to nas seveda ne bi smelo uspavati. Putin je že s samim začetkom vojne v Ukrajini pokazal na iracionalnost političnega odločanja, zato je prihodnje korake ruskega vodstva težko ocenjevati z določeno mero predvidljivosti. Tega se najbrž voditelji največjih zahodnih držav tudi dobro zavedajo. Tudi zato vidimo postopne strateške korake pri oboroževanju Ukrajine: dozirani so na način, da samostojno ne sprožijo nenadzorovane reakcije Kremlja, a obenem pomagajo Ukrajini ohranjati fronto in zaustavljati rusko vojaško napredovanje. Toda kako dolgo še? Do volitev v ZDA ali tudi po njih? In kje je tu izhodna strategija oziroma diplomatske možnosti za (vsaj) premirje in dolgoročni mir? Za zdaj ga žal ni na vidiku; Ukrajina ne pristaja na pogajanja na podlagi dobro poznanih ruskih izhodišč (priznanje novih meja, demilitarizacija Ukrajine brez kakršnih koli realnih varnostnih zagotovil mednarodne skupnosti), Kremelj pa ocenjuje, da lahko v tej vojni na izčrpavanje proti Ukrajini in Zahodu zmaga. In to je še eno, precej veliko dolgoročno tveganje, ki ga morajo imeti državniki v obziru pri ocenjevanju stroškov in koristi obsega nadaljnje vojaške pomoči Ukrajini.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
