Po štirih predsedniških mandatih in enem mandatu predsednika vlade (2008-2012) bo to nedeljo Vladimir Putin dobil še peti predsedniški mandat in bo na kremeljskem prestolu ostal vsaj do leta 2030. Glede na to, da bo takrat star 78 let - in če mu bo zdravje služilo vsaj tako dobro, kot prvemu slovenskemu zetu Trumpu -, ni izključeno, da bi vladanje Rusiji želel podaljšati še za kakšnih šest let. Če bodo takrat v Rusiji "volitve" sploh še potekale.
Slednje namreč nikakor ni tako samoumevno. Če pogledamo zgodovino ruskih predsedniških volitev v novem tisočletju, vidimo, da je od realnih, kolikor toliko svobodnih in poštenih volitev, ostalo bore malo ali skorajda nič. Leta 2000 je bilo poleg Putina še deset drugih kandidatov, med njimi kar nekaj vidnih politikov. In tudi Putinova zmaga takrat, kljub že obstoječi močni medijski podpori, ni bila vnaprej spisana. Zmagal je v prvem krogu s 53-odstotno podporo, na drugem mestu je skoraj tretjino glasov prejel komunist Zjuganov. Jelcin, takratna ruska oligarhija in Zahod so se kolektivno oddahnili; naš človek je zmagal, poti nazaj v CCCP dokončno ni več. Uf, kako so se ušteli.
Danes je povsem drugače: resni(čni) opozicijski politiki so že zdavnaj likvidirani (nenazadnje Aleksej Navalni), zaprti ali v izgnanstvu. Na volilnih lističih bodo poleg Putina še tri druga imena, a to je samo forma, ki nima nobenega pomena. Putinova zmaga je v današnjih razmerah vnaprej zagotovljena, za pravi (dovolj visok) odstotek bo poskrbela administrativna kolektivna mašinerija, podobno kot je za to že desetletja poskrbljeno v sosednji Belorusiji. Ob skorajda nikakršnem civilnem nadzoru nad potekom glasovanja in štetjem (ki bo tokrat prvič potekalo tudi elektronsko) to niso več nobene volitve, ampak bolj partijsko mandatno potrjevanje.
Slednje namreč nikakor ni tako samoumevno. Če pogledamo zgodovino ruskih predsedniških volitev v novem tisočletju, vidimo, da je od realnih, kolikor toliko svobodnih in poštenih volitev, ostalo bore malo ali skorajda nič. Leta 2000 je bilo poleg Putina še deset drugih kandidatov, med njimi kar nekaj vidnih politikov. In tudi Putinova zmaga takrat, kljub že obstoječi močni medijski podpori, ni bila vnaprej spisana. Zmagal je v prvem krogu s 53-odstotno podporo, na drugem mestu je skoraj tretjino glasov prejel komunist Zjuganov. Jelcin, takratna ruska oligarhija in Zahod so se kolektivno oddahnili; naš človek je zmagal, poti nazaj v CCCP dokončno ni več. Uf, kako so se ušteli.
Danes je povsem drugače: resni(čni) opozicijski politiki so že zdavnaj likvidirani (nenazadnje Aleksej Navalni), zaprti ali v izgnanstvu. Na volilnih lističih bodo poleg Putina še tri druga imena, a to je samo forma, ki nima nobenega pomena. Putinova zmaga je v današnjih razmerah vnaprej zagotovljena, za pravi (dovolj visok) odstotek bo poskrbela administrativna kolektivna mašinerija, podobno kot je za to že desetletja poskrbljeno v sosednji Belorusiji. Ob skorajda nikakršnem civilnem nadzoru nad potekom glasovanja in štetjem (ki bo tokrat prvič potekalo tudi elektronsko) to niso več nobene volitve, ampak bolj partijsko mandatno potrjevanje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
