Kolumna Jurija Drevenška: Na sprehodu

Sprehajam se po Rožniku. Po gozdnih potkah svobodno izbiram smeri. Malo gor, malo dol, še tukaj zavijem desno in si podaljšam krog. Ni mi dolgčas, kljub temu da sem ga v zadnjih dveh letih prehodil po dolgem in počez. Celo nov dostop sem odkril, najlepšega do zdaj. Paše. Vdih, izdih, nekako mi uspe celo prezračiti glavo in odmisliti vse te v resnici dolgočasno duhamorne maile in sporočila, ki me doma čakajo, da se jim posvetim in nanje odgovorim. Preseneti me, kako trdovratno se mi določeni opravki zatikajo v glavi in mi vsiljujejo občutek, da so velepomembni. Pa jih odmislim, pa se spet prikradejo in jih spet odženem. Ne gre, pa ne gre, pa ne gre in potem končno uspeh. Odmislim sebe, svoje skrbi, skoraj dosežem neko osnovno zen stanje, si mislim, se že navdušim nad sabo, ker mi je to tako hitro uspelo, in v mislih že delim nasvete vsem ljudem, ki bi mi bili pripravljeni prisluhniti, kako da so sprehodi osvežilni ter prijetni in kako se med njimi lahko umiriš, da jih je treba prakticirati redno in vztrajati.

In tako se dalje sprehajam med drevesi, ko opazim, da je stanje vzhičenosti, navdušenosti in vsevednosti uplahnilo hitreje od pričakovanega, ker si priznam, da že o drevesih, kljub k temu napeljujočemu priimku, nimam pojma. Verjetno so moji predniki samo padli z njih, potomci se pa na to, od kod smo kot rod štrbunknili, očitno nismo več ozirali. Zagotovo mi namreč uspe prepoznati samo bukev, hrast, brezo, lipo, kostanj, oba kostanja, če smo natančni, in vrbo. Ajde, še katere, pa se jih zdaj ne spomnim, ampak že to je dokaz sam po sebi. Z jerebiko, jelšo, jesenom in gabrom bi se že gotovo mučil. Dovolj o tem, danes ne pišem prispevka o drevesih. Čeprav …

Tako se sprehajam po gozdu in zavijem še do tiste mlake, ki mokri nekje v Mostecu vse leto in kjer spomladi buljim v žabje mreste in sprašujem sosprehajalce, ki mi takrat delajo družbo, ali se jih upajo dotakniti in potipati sluz. Takrat pa zagledam "človeško rožo", človeški pušeljc, še najbolj ikebano. Direktno pred mlako ležijo razbit odbijač in ostanki avtomobilske luči. Kosi plastike ali pleha so razmetani po jami in očitno je, da so tam že nekaj časa. Ne gre mi v račun, kako so se znašli tam, razmišljam, zakaj bi nekdo tukaj odvrgel samo del avta, ko zagledam, da je drevo pred "mojo" mlako obtolčeno ravno na višini avtomobilske luči in da je očitno šlo za nesrečo. Postal sem samo razočaran, skorajda žalosten.

Starša sta me od nekdaj navajala na to, da pospravim odpadke za sabo. Edini stvari, ki sta nama ju s sestro dovolila odvreči v naravi, sta bila jabolčni ogrizek in sredica sveže paprike na planinskih izletih, ker sta razgradljiva odpadka. In ta princip je ostal nekje v moji glavi.

Blatnik oziroma odbijač v gozdu se izmika temu privzgojenemu principu. Recimo, da si predstavljam, da je bil voznik pijan in je pobegnil ali pa ga je bilo sram, ker ga nekdo videl, ali pa katerikoli butast razlog, ne morem pa razumeti, kako lahko nekdo za sabo pusti v gozdu ležati odbijač. Pridi in ga poberi naslednji dan, si mislim. Sram me je pred vsemi srnami, veveričkami, polžki, da morajo živeti med našimi ostanki.

Lotim se dela in sam vlečem kose plastike na rob ceste, pobiram razbite žarnice in kose plastike, mimoidoči me gledajo, kot da sem jaz čuden, ker se ukvarjam s tem, ali pa si mislijo, da sem jaz zadel drevo dan ali dva prej. Samo krivec pobira ostanke, sigurno. Poberem vse, kar lahko najdem, in odložim na kup na robu gozdne ceste, ker v bližini ni nobenega koša za smeti. Zagotovo bo kdo pobral, si mislim. Tudi smetarjev ne morem poklicati, ker s sabo nimam telefona. Zagotovo jih bo kdo drug, prepričan sem. Grem naprej, vsaj nekaj sem naredil. Evo. Mirna vest. Grem dalje oprezat za vevericami in kosi.

Čez nekaj dni grem spet na sprehod po isti poti in nalašč zavijem do mlake. Kar smeji se mi, ko vidim, da kupa ni več ob cesti. Uspeh, to je to. Ko prispem do mlake, me pa vse mine. Nekdo je celoten kup samo brcnil nazaj v mlako. Iskreno, sam sebi sem se začel zdeti bedast, ker sem sploh kaj naredil. Očital sem si seveda, da zakaj pa sam nisem poklical smetarjev, in si vest poizkušal potolažiti s tem, da tudi jaz kdaj kaj pač pozabim. Vseskozi sem se pa spraševal, ali je kup plastike nazaj brcnil mogoče celo tisti, ki se je z avtom zabil v drevo. Sigurno je bil on, kdo pa drug? Oprosti mi, močerad.

Jezno korakam dalje po gozdu in seveda ne gledam več dreves in ne poslušam ptičkov, pogled mi pritegnejo samo še odvržene in premočene medicinske maske, vrečke, papirčki in ovoji raznih slaščic, bonbonov in čokoladic. V tem človeškem okrasju se mi celo pasji dreki začnejo zdeti nemoteči. In štarta vihar …

Pomislim, da ni dolgo od tega, ko se je več dni poročalo, da je v Glasgowu podnebna konferenca. Da ni minil niti mesec, ko se je vsepovsod opozarjalo na podnebne spremembe in uničujoče posledice, ki jih prinašajo. Da se v Kanadi od vročine kuhajo školjke in Avstralija spet gori. Vse skupaj postane samo še bolj žalostno in še bolj sem razočaran.

Pred konferenco v Glasgowu sem še imel občutek, da se bo končno nekaj spremenilo in da se bo poslušalo znanstvenike vsaj na podnebnem področju. Potem ko je bilo sporočeno, da je največjo delegacijo na Škotskem predstavljala fosilna industrija, me je minilo še drugič. Če sem imel upanje, da se lahko kaj premakne, mi je po začudenih pogledih med pobiranjem blatnika postalo jasno. Nimamo šans. Zadušili in skuhali se bomo najprej v lastni neumnosti.

Mi v resnici nočemo, da se karkoli spremeni. Mi nismo več družba, ki bi bila zmožna empatije in solidarnosti. Nam se teh "konceptov" ne da iti, ker smo leni in ker bi to pomenilo, da se moramo spremeniti. Mi imamo radi samo lepe besede, zelene certifikate in se potolažimo z nekimi oddaljenimi plani, ki jih preložimo na pleča politikov, potem se pa delamo, da niso več naša skrb. Ko kaj ne gre po planu, pa infantilno kričimo in kažemo s prstom in terjamo pravico in zadoščenje ter da se krivca našeška in žali. Javno. Nas ne briga, da vsako leto svoj podnebni bonus skurimo že aprila, od takrat naprej živimo na "okoljski kredit". Ne briga nas. Mi, ljudje, smo dejansko tako butasti, da mislimo, da se nas, kaj šele naših vnukov in zanamcev, spremembe, ki so de facto tu, ne bodo dotikale na vsakdanjem nivoju. Mi bomo takrat verjetno še vedno na sprehod v gozd hodili z avtom ter se zaletavali v drevesa in metali blatnike v mlako in se kasneje delali, da jih tam ni. To je skrb drugih, skrb pristojnih služb, ne nas. Nas v tem primeru ni, mi smo samo sami na sprehodu. Glavno je, da je naša trava pred hišo, če jo imamo, angleško pokošena. Dol nam visi za nek umazan blatnik v nekem daljnem gozdu, to ni naša skrb. Važen sem samo jaz in jaz in jaz.

Že od malega poslušam o krajih, kjer potekajo podnebne konference in se na njih napoveduje preboj. Novinarji na dnevnikih in na radiu se trudijo z izgovarjavami imen različnih svetovnih mest, ki so gostila konference in ki naj bi svet postavila v nek logičen red in mu dopovedala, da mogoče plastične slamice, palčke za ušesa, plastične vrečke in še kaj za enkratno uporabo niso okolju prijazne. Politiki se fotografirajo, trepljajo po rami, eni za podpis prosijo švedsko Greto, trdijo, da ni tako slabo, kot izgleda, relativizirajo znanstvena odkritja in gledajo stran, ko maso ljudi, ki protestira za odločnejše ukrepe, preganja policija. Kjoto, Pariz, Katovice, Glasgow so samo mesta. Nič več, samo oddaljen odmev, kiti in želve pa žrejo naše vrečke. Pa kaj potem, ne? Jaz sem naiven očitno.

Tako hodim po gozdu, se razburjam, prepiram sam s sabo in ne razumem. Zapustim gozd, prečkam cesto in pred mano zasije ogromen plakat za nov avto z zloščenim odbijačem, ki mi sporoča, da jim je mar za nas, za okolje in prihodnost. Za avtomobilom na bencinski pogon bojda stoji zelena misel. Začnem se smejati na glas.

Ah, očitno bo treba še na več sprehodov, da se prediham. Pogumno naprej. Takoj zatem pohodim pasji drek. Krasno. Odgovor na moja sprehajalna razmišljanja se je napisal sam od sebe. Tukaj smo namreč.