Tokrat nisem bil razpoložen za Petra Handkeja. Začel sem ga brati, ampak sem se tam do petdesete strani s težavo prebijal čez stavke in črke. Pozornost mi nekako ni nesla preko njegovih dolgih in včasih zapletenih stavkov. Običajno se z njim rad spopadam, z njegovim načinom pisanja, z njegovo igro besed, z igro stavkov in stavčnih struktur. Tokrat pač ne, do naslednjič.
Stojim v knjižnici med policami z romani in izbiram. Zadnje čase imam spet malo več časa in lahko več berem. Ne, njega sem že, njo še moram, čeprav sem jo že dvakrat začel in mi nekaj pri njej ne potegne, drugim je baje zletelo brez problema čez vse strani. Premišljujem, ali bi moral izbrati kaj strokovnega in se izogniti leposlovju, pa sem doma spet pozabil listek s predlogi in zaznamki, tako da bo izbira za strokovnost pač počakala do naslednjega obiska knjižnice.
Ker ne dobim ideje in ker mi kakšna knjiga sama od sebe ne pade v oči, se odločim za drugačno pot. Katerega avtorja še nikoli nisem bral? Gledam, brskam, iščem, o, glej, polica s slovenskimi avtorji, zanimivo, o, glej, Partljič, zakaj pa ne. Pregledam naslove, nisem dolgo iskal, zmagovalni je hitro znan. Ljudje iz Maribora. Izvleček na zadnji platnici sporoča: "Takih, ki napovedujejo konec sveta, pa je tako ali tako zmeraj dovolj." Da bi bral o svojem mestu, o njegovih ljudeh in koncu sveta hkrati? Mogoče zveni preveč aktualno, preveč neposredno in ambiciozno. Premislek. Pa tudi če je, hladen očitno ne bom ostal, Tone, poizkusiva, očitno imava zmenek.
Ne bom vam razkrival vsebine in ne bom je analiziral. Povem vam samo, da uživam, da komaj čakam, da grem brat novo zgodbo, naslednje poglavje. Opisi ulic in portreti ljudi, ki so pomagali oblikovati življenje na njih, me spomnijo na moje otroštvo in odraščanje ter na preprosta, banalna dejstva, kot je to, da tista važna Piramida res stoji od nekdaj tam in da vsak večer tekmuje s Kalvarijo, katera je bolj pisana ob sončnem zahodu. Spomni me na to, kako sem na balkonu našega stanovanja vedno gledal Pohorje in spomladi čakal, kdaj bo vrh ozelenel, pozimi pa, kdaj bom na njem zagledal prvi sneg. Neverjetno se mi zdi, kako drugače se počutim, ko ob opisu ulic natanko vem, kje so, kako se do njih pride, kakšen vonj imajo, kateri vogal vedno smrdi po urinu, spomnim se celo bivšega grafita na bivšem Orlu, da samo moški in psi ščijejo po vogalih, spomnim se, kakšen vonj ima Drava, ki se je vedno razveselim, ko pridem nazaj. Nimam takšnega občutka, ko berem o Londonu, Teheranu, Barceloni ali Železni Kapli, čeprav sem tudi tam vdihoval vonjave ulic. Domači kraj bo očitno vedno nekaj posebnega in verjetno tega nisem prvi odkril.
Če sem med obiskom nogometnih tekem videl marsikaj, pa vam povem, da še nikoli nisem videl mase, ki se vsemu navkljub zaletava v oblake solzivca
In tako berem o Mariboru iz današnjih dni in Mariboru pred mojim postankom na tem planetu in razmišljam, kako to mesto v resnici danes ni več moje, ko pridem tja, čeprav v vsakem pogledu hkrati seveda je, kako ga verjetno ne poznam več dobro, ampak ga vseeno razumem in mi je vse takoj jasno, ko stopim iz avta in prvemu znancu rečem serbus, stari, pa ki ti hoiš?!. Vse mi je znano, obenem je vse novo, vse je isto, vonj pa ni pravi, ni isti kot v spominu. In sestavljam sestavljanko. A če si lažem, da so mi kakšne stvari v spominu in sentimentu še jasne, sem ugotovil, da mi v drugi, trenutni realnosti ni jasno nič. Če med branjem in potepanjem po domišljiji še potegnem neko ločnico z realnostjo, v postkoronski dobi te sposobnosti sploh še nisem razvil.
Pred dvema tednoma sem šel v Cankarjev dom na premiero filma Sanremo, v katerem sem odigral eno izmed vlog. Vse je kazalo, da bo potekalo kot vedno; prideš, veselo pozdraviš sodelavce in goste, se zafrkavaš, obujaš kakšne anekdote iz seta, obvezna gasilska slika, dobiš šampanjec v roke, narediš majhen požirek, komaj čakaš, da lahko odložiš kozarec, ker ne maraš šampanjca, rečeš še srečno, do naslednjič in adijo.
Hitro sem ugotovil, kako naivno sem si vse predstavljal. Popoldne pred premiero sem med branjem zakinkal na kavču in svet je bil popolnoma drugačen, ko sem pokukal izpod odeje. Zbudil me je zvok siren in helikopterja, ki je letal sem ter tja nad našo hišo. Dobro, naj bo, očitno huda prometna nesreča. Kava, voda, tuljenje ne neha, poglej novice, mogoče se kaj dogaja. Množica ljudi se s policijo preganja po ulici, prostestirajo. Pokličem M., ali danes premiera sploh bo, se opravičim, ker jo to verjetno zdaj vsi sprašujejo, ker glede na polvojno stanje v mestu mi mogoče ne bo uspelo priti do centra ob sedmih. Bo, bo, mi reče v slušalko in da sem prvi, ki jo je to vprašal. Zanimivo. Se oblečem, prikolesarim v mesto, ko mi vsaj petnajst policijskih maric preseka pot. Ven poskačejo možički v oklepih, zraven imajo pse, prvič vidim v živo vodni top v akciji in kljub začudenju in nekakšnemu šoku, kje da sem se znašel, je mali Jurček v meni v resnici presenečen, ko vidi, kako lahko ta krava od vodnega topa hitro vozi in kako daleč šprica. Ker sem radoveden, sem še malo postal. Jaz in še pet drugih ter vsi ujeti v avtobusih. Hitro se pred nami pojavi masa ljudi, ki jo že tuširajo in obmetavajo s plini. Če sem med obiskom nogometnih tekem videl marsikaj, pa vam povem, da še nikoli nisem videl mase, ki se vsemu navkljub zaletava v oblake solzivca. Videl sem Viole in njihove neskončne "borbe" s policaji, videl, kako so se v Ljudskem vrtu prostovoljno tepli v svoji kletki z njimi in na koncu bili videti srečni tako oni kot policaji, videl sem mariborske proteste, ko je helikopter metal solzivec. Takrat so se ljudje razbežali, tokrat pa ne. Zastave, kričanje, bes, hoja skozi oblake solzivca in curke vode.
Nekako pridem do parlamenta, in preden se spustim po stopnicah v pasažo Cankarja, že leti solzivec po zraku tudi v centru. Pridem v avlo, nazaj v znano, predvidljivo normalnost, sem domneval, ljudje se zbirajo, klepetajo, vse izgleda normalno, tudi zamude, izgleda, ne bo, kar me čudi. Sedem v dvorano, luč v avditoriju ugasne, začnejo se nagovori. Besede si sledijo in med njih se vedno bolj vriva zvok sirene nad nami. Zmeden sem. Na odru slovesnost, zunaj sirene, notri praznovanje, zunaj kaos. Zanima me, komu vse še se to zdi čudno, in med zviranjem na stolu nespretno in očitno preverjam ter z očmi iščem človeka, ki ima podobne občutke glede absurdnosti te situacije. Hitro jih najdem par, gledamo se in iz zadrege nam gre na smeh.
Nekako padem v film, se zadržim, da vmes ne gledam telefona in preverjam novic, po aplavzu in poklonu in čestitkah seveda pregledam stanje in preberem, da je dež spral policijo, protestnike in oblake solzivca. Zapustim dvorano in na ulici opazim, da je mesto sedaj preveč mirno. Nikjer nikogar, samo pregrade, ki čuvajo evropske pomembneže. Eno drugo M. pospremim do službe in skupaj se uspešno prebijeva čez eno izmed teh pregrad, kljub prepovedi. Uspe nama jih prepričati, ona, če sem iskren. Ne povem ji, da se ob tem jaz počutim kot James Bond. Odklenem kolo, grem domov in si rečem, da to bi pa znal biti material za kolumno.
Vse to bi tukaj ostalo zapisano kot tista premiera s solzivcem, če se mi ne bi prejšnji teden situacija ponovila. Tokrat sem šel na otvoritev fotografske razstave, pri kateri sem sodeloval. Spet protesti, spet helikopter, spet solzivec, samo da tokrat manj zmetanega, spet kolone, spet zasedbe križišč, tokrat sem v avtu. Drugič se mi zdi vse skupaj že preveč absurdno, sprašujem se, ali je to dobro ali slabo znamenje za otvoritve in premiere, očitno pa je, da sem se pred dvema tednoma zbudil v nov svet, v novo realnost, ki mi po moje še dolgo ne bo jasna.
In sprašujem se, ali mi mora biti jasna, mi mora biti logična, ali moram iskati smisel v tem in moram razumeti tako protestirajoče kot tiste, ki jih preganjajo. Oboji so mi zdijo preburni v reakcijah, na nek način preenostavni, skoraj banalni.
In jasno mi je, da se nisem zadnjič zbudil v novi realnosti in da vse to ni začasno.
Pogledam spet v knjigo, tam mi kaj pomaga razumeti Partljič, izven platnic bom pa že enkrat sam potegnil črte med točkami.
Radoveden pa sem kljub vsemu vedno bolj: le kaj bo jutri, ko si bom spet pomel oči?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
