Na vrhu poletja sem se po stopinjah Cankarja in druščine odpravil iskat opotekajočo se ustvarjalnost na Dunaj. Mesto je s svojim šarmom in svetovljanstvom večen varnostni ventil prekipevajoče slovenske samozadostnosti. Le da si sam, za razliko od slovenskih klasikov, ne morem privoščiti popivanja v še tako zakotni beznici ter se zato nalivam s kavo, upajoč, da mi za pet evrov po skodelici dišeči napitek vsaj malo podeli obstret avtorja v ustvarjalni krizi.
Dobrotnik, ki mi na Simmeringu vsake toliko odstopi štirideset kvadratov dunajskega nepremičninskega blagostanja, me je jasno opozoril: "Ta konec tedna so na Dunaju trije koncerti Taylor Swift. Pričakuj neznosno gnečo!"
Pa sem rekel, da pojdem kljub temu, kajti moje dunajske poti, rajtam, so različne od onih, po katerih se bodo gibale "swiftice". Ki so (se podučim na spletu) zaprisežene in organizirane ljubiteljice te ameriške pevke.
In se že skoraj odpravim, ko pride novica, da so koncerti odpovedani. Islamskega skrajneža so ujeli med pripravami, da na koncertu naredi pokol. Najprej bi se z avtom odpeljal v množico pred stadionom, potem bi se deklet lotil z mačeto in nožem, na koncu pa bi se razstrelil. Ker je prisegel zvestobo Islamski državi, bi mu bil tako garantiran tistih ducat devic, vse po vrsti lepše od Taylor Swift. Policija je ujela njega in dva pomagača, koncerte je organizator odpovedal.
Malo sem zacincal, ker varnost je le varnost, ampak sem se domislil, da nisem ravno ciljna skupina, preko katere bi Islamska država dosegla smrt nevernikom. Teroriziran slovenski pisun ima na svetovno javnost primerno manj zastrašujočih učinkov, kot nekaj deset deklet v cvetu mladosti. Zato sem šel. Še sploh opogumljen, ko so mediji sporočili, da je zlikovec devetnajstletni mulo s poreklom iz Makedonije. Pokrajino poznam, ker sem doli služil vojsko in makedonski očetje mojega časa bi mulca dali preko kolena, mu pocufali islamistično brado in ga nagnali čuvat drobnico …
Strah pred islamskim srdom me je torej minil in vroče poletje me najde na ulicah prečudovitega mesta. Mene in pripadnice sto osemdeset tisoč deklet velike množice. Koncerti bi naj bili trije, na vsakem neto 60.000 duš. Karte so bile sicer, na veliko veselje družinskih očetov, vrnjene na tekoče račune, izletu na Dunaj pa se dekleta niso bila pripravljena odpovedati. Ter so prišla.
Zdaj pa na spolzko polje kulturne antropologije in zgodovine verstev. Fantè je namreč dejal, da je hotel s kemikalijami, avtom in hladnim orožjem pobiti vse nevernike na Dunaju. Za enega samega sicer ambiciozen načrt, ampak, ko se je spravil na oboževalke Taylor Swift, se je zajebal v osnovi. Swiftice namreč niso nevernice. Ravno obratno. Opazoval sem jih vse tiste tri dneve, preživete v cesarskem mestu. Tudi če jih nisem hotel, so mi povsod po mestu prihajale pred oči. Nekoliko žalostne, v jeku pubertete so v pesmicah prikupne Američanke našle uteho pred pastmi, ki jih pred njih postavlja enaindvajseto stoletje, kult telesa, podivjani hormoni in moški spol, ki ga bolj zanimajo video igrice, kot razprave o čustvovanju v prvi četrtini življenja. Hočem povedati naslednje. Obnašanje, struktura, rituali, s katerimi sem se srečeval, pa tudi hitri skoki na splet in bolj kot ne prisilno poslušanje glasbe božanske Taylor, me utrjujejo v prepričanju, da gre pri globalnem fenomenu te ameriške glasbenice za vse elemente religije. Bradati deček makedonskega porekla tako ne bi napadel nevernikov, temveč drugačne vernike. Kar pa je klasična verska vojna, za razliko od pobijanja nevernikov, ki je pač običajni terorizem.
In če sem povsem iskren … Sam sem zaprisežen ateist, kar ni tako strašno, kot se sliši. Nekoč je duhovit mož ateizem označil kot malenkost, ki loči vernika, ki verjame v enega boga od ateista, ki ne verjame v nobenega. Glede na to, da se na planetu verjame v cirka petsto različnih bogov, božanstev in podobnega, ki so za dotične verujoče vsak posebej edini, je razlika med enim in nobenim v bistvu zanemarljiva.
In če bi se že moral odreči dobršnemu delu svoje osebne integritete ter ga položiti v hrambo božanskemu, potem imam raje, da je to Taylor Swift, kot pa kateri prerokov Arabskega ali Indokitajskega polotoka. (Če omenim zgolj najbolj očitne izbire.)
Taylor, enako kot prej našteti preroki, govori o ljubezni, o bolečini izgube, o prevari in izdaji, skratka, o gradnikih, ki so v srčikah vsake izmed svetovnih religij in verovanj. Malo je tanka pri posmrtnem življenju in, kot danes kaže, se nima namena žrtvovati za naše zveličanje, drugače pa je tu tu.
In seveda … Število njene črede raste eksponentno in je že zdavnaj prehitelo lokalna verovanja ter se približuje kakšnim regionalnim verstvom; zgolj vprašanje časa pa je, kdaj bo swiftizem načel velike tri.
In če bi se že moral odreči dobršnemu delu svoje osebne integritete ter ga položiti v hrambo božanskemu, potem imam raje, da je to Taylor Swift, kot pa kateri prerokov Arabskega ali Indokitajskega polotoka. (Če omenim zgolj najbolj očitne izbire.)
In zdaj nazaj k zanimivemu dogajanju na Dunaju tistega avgustovskega konca tedna. Prerok se torej ni pojavil, kapitalisti so zgubili po grobih ocenah 100 milijonov evrov, ampak, in to je neverjetno, romanja odsotnost božanskega ni zmotila. Kar je le še en dokaz več, da gre za religijo. Tudi ko poromamo v katero od svetih mest, ne pričakujemo, da bo tam ali prerok ali bog per se, temveč je dovolj, da se na mestu čaščenja povežemo z njegovim sporočilom - z njegovo idejo, če hočete.
Tako sem šel v soboto, ko naj bi bil zadnji koncert, na Štefan plac. Katedrala je prekrasna, na njenih stenah je vzidana tabla, posvečena mojemu sovaščanu Andreju Perlahu, in že dopoldan sva z Branko kupila karto za Vivaldijeve "Štiri letne čase", ki so jih obljubljali v katedrali za pol devetih zvečer. Branka je glasbenica, in ko sva se prepričala, da v orkestru ni dvajset glasbenikov, oblečenih kot Mozart ali Haydn, sva rekla, da greva po malo duhovne hrane, kajti kitajski all you can eat bifeji človeku nabijejo slabo vest. Prišla sva z linijo tri in na trgu pred cerkvijo trčila v kaos. Dogajalo pa se je naslednje.
Malo nižje po trgu, skoraj na ustju Koroške ceste, kot oni vrtinec, ki je hotel požreti Odiseja, so se v krogu organizirale swiftice. Recimo vsaj nekaj sto jih je bilo. Na sredi so imele ogromen zvočnik, iz katerega je prihajala njena glasba, dekleta so prepevala in se snemala s telefoni. Posnetki so prihajali na splet ter se v trenutku spreminjali v evangelije … Ne po Luki, Marku in ne v sure in sune, temveč neposredno v evangelij vsake izmed teh deklet; v njeno lastno, enkratno in neposredno duhovno izkustvo, odnos in srečanje z bogom.
Nekaj naprej, se pravi tik ob južnem zidu katedrale, so imeli zborovanje Palestinci. Kak dan prej, so jim Izraelci spet pobili za nekaj avtobusov sodržavljanov in bili so besni, žalostni in glasni. Udarjali so ob boben in vzklikali meni žal nerazumljiva, a po intonaciji precej bojaželjna gesla.
Mi s kartami za Vivaldija smo vstopili v katedralo. Prekrasna je, graditelji so se nadčloveško mučili, da so se z vsem tem zidovjem pokazali vredni svojega boga. Vprašanje ostaja, koliko se je bog pokazal vredne njih. Ampak pustimo to.
Prišlo je pet glasbenic. Godalni kvartet in solistka na violini. Pričel se je Antoniev hvalospev ne le naravi, temveč vsemu živemu stvarstvu. Pomlad, poletje, jesen in zima. Brez "te Deum", "Agnus Dei" in podobnih kompozicij, s katerimi so se na veliko ukvarjali v Vivaldijevem času. Ljudje smo in del narave smo, božji načrt mora počakati na naslednji komad.
A koncert je motilo razbijanje in hrup od zunaj. Palestinski protestniki in nekaj tišje swiftice. Obiskovalci so nervozno pogledovali v steno, ampak nam seveda nihče ne bo vrnil denarja za pokvarjen koncert.
Sam sem razumel, da tako mora biti. To je del našega naravnega kroga. Vivaldi za enaindvajseto stoletje. In najbolj neverjetno … Ko pride v Poletju na vrsto stavek s poletno nevihto, se je boben palestinskih protestnikov natanko ujel z ritmom, ki ga je pred stoletji določil božanski Antonio. In če si prisluhnil od daleč, se je ob besnenju Palestincev v poletni nevihti razločilo zvončkanje dežnih kapelj, ki so jih dodajale swiftice, nekaj dlje od zidov katedrale. Vse se je zlilo v eno samo kakofonijo nasilja, strahu in nemoči, med katero ljudje nismo posilili zgolj samih sebe, temveč smo storili silo - in jo še delamo čisto vsaki božji dan - tudi naravi. Pomladi, poletju, jeseni.
Vivaldi se je končal z zimo. S tistimi dolgimi, hladnimi toni in zunaj so se protesti umirili. Avstrija je urejena država in tudi bolečina nad pobitimi otroki ali pa žalost nad fantom, ki jo je zapustil, se mora držati obratovalnega časa, predvidenega za javna zbiranja.
Odšla sva na U3, ki naju bo pripeljala nazaj v geto Simmeringa. Bilo je vroče in zatohlo, a v meni so odzvanjali dolgi, hladni toni prihajajoče zime.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
