Vse je nepomembno. Vsaka moja akcija. Vsak načrt. Vsi dosežki in vse polomije. Vse zmage in vsi porazi. Nad vsemi temi stvarmi sem imel in imam nekakšen nadzor. Zato me dejstvo, da sem v določenih situacijah popolnoma nemočen, globoko ponižuje in mi jemlje pogum. Niti z enim dosežkom v svojem življenju ne morem pomagati svoji mami, da bi se rešila iz situacije, v kateri se je znašla. S tem sem spet zreduciran na osnove. Če stvar sama po sebi ne bi bila tako tragična, bi se mi to zdelo pomembno. V tem primeru lahko storim le to, da obstajam in sem tukaj za nekoga, da bi mu pomagal pri zadovoljevanju preprostih, malih, vsakdanjih potreb. Nobenih velikih načrtov, samo obstajanje od dneva do dneva. In z vsakim novim dnevom vidim, da je na koncu to edino, kar je pomembno. Biti ob tistih, ki jih imamo radi. In prav njih običajno pustimo čakati, medtem ko mi živimo in uresničujemo svoje sanje, medtem ko dokazujemo svetu, da obstajamo in da smo eden od členov v ekonomski verigi. In dobro izpade, če se uspemo ustaviti, preden je prepozno. Dobro je pravočasno spoznati, da nimamo toliko časa, da bi ga lahko zapravljali, in da nas nihče ne more večno čakati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
