Zima ni dovolila, da bi pozabili nanjo. Ko smo že nehali čutiti njeno sapo na vratu, začeli v omare pospravljati zimska oblačila in se na večerne sprehode odpravljati v tanjših jaknah, nas je neko jutro znova prebudila z žvižganjem severnega vetra, ki je bil tako močan, da je prehajal skozi zidove. Čeprav je že april, se je začelo iz dimnikov mahalskih hiš spet proti belemu nebu nad mestom valiti na tisoče kačastih stebrov dima, medtem ko so bile zastave, izobešene na ulice iz kdo ve katerega od milijon razlogov, videti, kot da bi se rade odtrgale od drogov in odletele kam drugam, po nekih drugih nam neznanih opravkih.
Take so pomladi zadnjih nekaj let. Izgubile so vse lastnosti, ki so mi znane iz otroštva, in postale le prehodno obdobje iz suhe, vendar nevarno mrzle zime v suho, vrelo poletje, ki lahko včasih sežge tudi žilavi hercegovski kamen. Čeprav se človek, ki se že od nekdaj trudi popolnoma ločiti od narave, upogiba pod temi vremenskimi spremembami in se – presenečen nad izginotjem pomladi – počuti, kot da je z eno nogo še v zimi, z drugo pa že globoko v poletju, razkrečen, v razkoraku in vse bolj nagnjen k nesporazumom s samim seboj.
Nedavno sem na list papirja napisal – ljubezen je nesporazum s samim seboj.
Take so pomladi zadnjih nekaj let. Izgubile so vse lastnosti, ki so mi znane iz otroštva, in postale le prehodno obdobje iz suhe, vendar nevarno mrzle zime v suho, vrelo poletje, ki lahko včasih sežge tudi žilavi hercegovski kamen. Čeprav se človek, ki se že od nekdaj trudi popolnoma ločiti od narave, upogiba pod temi vremenskimi spremembami in se – presenečen nad izginotjem pomladi – počuti, kot da je z eno nogo še v zimi, z drugo pa že globoko v poletju, razkrečen, v razkoraku in vse bolj nagnjen k nesporazumom s samim seboj.
Nedavno sem na list papirja napisal – ljubezen je nesporazum s samim seboj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
