In spet vsi trdimo, da si lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Tako nemočni smo. Ali pa se preprosto nismo več sposobni organizirati in zahtevati spremembe, ki bi razbremenile naša edina življenja, preden obtičimo v Krasnem novem svetu, v katerem, kot pravi Mate, in to vedo tudi vsi, ki so knjigo prebrali, so ljudje sprogramirani, da si želijo početi, kar morajo. Morda smo že tam, vendar tega več ne moremo prepoznati. Kajti ključ je v popolnem zatrtju kritičnega razmišljanja in od tod vse te prevare z diskurzivno umetnostjo in marketingom in propagando pod krinko novinarstva. Toda en sam človek preprosto nima moči, da bi se brez hudih posledic prebil skozi ta pekel. In kje je tukaj naš osebni čas, v katerem lahko počnemo, kar nas je volja? Moje celo telo se že dolgo upira temu, kar moram. Kam je izginilo tisto, kar želimo?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
