V celi četrti je zdaj samo še ena hiša brez tega znaka. Plus še ena garaža – vse druge, nekatere že leta, se ponosno reklamirajo kot turistične "namestitvene zmogljivosti". Ja, garaže, prav ste prebrali. V tej zadnji preostali garaži, da ne bi bilo pomote, od spomladi do jeseni živita simpatična upokojena zakonca, vendar ne zato, ker ne bi imela denarja za drugo namestitev, ampak sta svoje stanovanje, ki je blizu mojega, že pred desetimi leti vizionarsko spremenila v prvi Apartman *** v ulici.
In zdaj so, kot sem napisal, na vrsto prišla tudi vrata moje zgradbe. Ne skrbite, table tja nisem namestil jaz, ampak soseda iz stanovanja nad našim, v šestem nadstropju. Zgradba iz leta 1964, z lesenim dvigalom iz istega leta. Tri zvezdice. Pred desetimi dnevi sem na stopnicah srečal njene prve goste, bele in trebušaste, zadihane od vzpenjanja po stopnicah. Menda jih je strah vožnje s takim dvigalom. Rekel sem jim, da je z njim vse okej, da so lesene samo notranje stene kabine, da je vse drugo kovina in elektronika, lani servisirana (nisem se zlagal!), oni pa so mi v solidni angleščini odgovorili, da jim je vseeno ljubša hoja po stopnicah. Ok, enjoy your holidays … Od tedaj jih nisem več niti slišal niti videl. Morda ne zapuščajo stanovanja iz strahu pred novim vzpenjanjem. Morda pa so spakirali in jo že naslednji dan pobrisali, ko so pod njihovim oknom zadoneli prvi monotoni bas takti z Ultra Europe Festivala. Nekako se mi niso zdeli podobni ljubiteljem tehno glasbe in megaton decibelov, ki združeni z laserji prebijejo tudi do konca spuščene rolete.
Okoli te tridnevne (pravzaprav trinočne) Ultre, morda je tudi vas že dosegla kakšna informacija, potekajo v zadnjem času dokaj žolčne razprave, ne samo v Splitu. Nekateri so ultimativno proti njej, medtem ko drugi zelo radi vidijo množice razgaljene in vesele mladine. Jaz sem glede tega, kot bi rekli psihiatri, razcepljena osebnost. Po eni strani so gosti tega festivala – če že živite v privlačnem turističnem mestu, od turizma pa nimate niti centa prihodka – najboljši mogoči turisti: porabijo dokaj malo ter se cele noči zabavajo znotraj strogo nadzorovane ograde, podnevi pa jih sploh ni mogoče videti, ker spijo in poskušajo okrevati do novega večernega opijanja in drogiranja znotraj, kot smo že povedali, strogo nadzorovane ograde. Torej ne po mestu in njegovem starorimskem jedru s srednjeveškimi prizidki pod zaščito Unesca. Eden od peterice v dvoposteljni apartma-garaži se tu in tam opoteče do najbližje pekarne in samopostrežnice, kupi hrano tudi za vse druge in to je to. Idila zanje, idila zame.
Brat moj, kot da smo – zaradi vojne v Ukrajini, seveda – začeli kokoši pitati z jagodami in češnjami, pognojenimi z raztopljenim sladoledom
Zame je edina težava v zvezi z Ultro ta, ker se dogaja točno pod oknom moje spalnice, zato moram tri dni jesti (legalne!) kemične pripravke za spanje, od katerih potem okrevam še tri dni in noči po koncu festivala. Sicer je zame vse okej - in zagotovo nisem edini. Evo, uradna policijska bilanca: na kraju samem je bilo izrečenih (in večinoma na kraju samem tudi zaračunanih) za več kot 170 tisoč evrov raznih kazni. Mati mila, samo kazni, hej, pa to je v 72 urah več kot v vseh treh mesecih turistične sezone! In vse to v radiju samo dvesto do tristo metrov. Le kdo si ne bi želel takih turistov?!
Kar se drugih turistov tiče – tudi glede njih sem (tako kot konec koncev cela tukajšnja javnost) ambivalenten: po eni strani vem, da jih kot država krvavo potrebujemo, po drugi strani pa si želim, da bi bila ta sezona neuspešna, nato pa še naslednja. Ne zato, ker bi si želel zlom hrvaškega gospodarstva in državnega proračuna, bog ne daj, ampak zato, da se malo počisti blatno močvirje, v katerega so nas spremenili sezonski pohlepneži in prevaranti, da tudi oni vsaj malo začutijo posledice vsega, kar so naredili, skupaj s posledicami uvedbe evra in lokalno interpretacijo globalne inflacije.
Ko se je odprla standardna "junijska luknja" (obdobje med predsezono in glavno sezono) in so vsi začeli tarnati, da je gostov manj kot kdaj koli prej, je ministrica za turizem taktično in zvito obelodanila podatek, da je bilo samo v preteklih dvanajst mesecih na Hrvaškem registriranih več kot 33 tisoč popolnoma novih turističnih namestitvenih enot. Le kdo bo vse to napolnil ob (tega ne govori več ministrica) toliko višjih cenah absolutno vsega?! Letos je na Hrvaškem v povprečju vse za 20 do 25 odstotkov dražje kot lani, medtem ko v ponudbi ni nobenih novih vsebin. Z drugimi besedami, današnjih tisoč evrov je tukaj vrednih enako kot lanskih 750 do 800 evrov. Če ne želite živeti samo od kokošjih jajc, češenj, jagod in sladoleda, bo teh sedanjih tisoč evrov vrednih še manj od lanskih petsto, ker so se cene naštetih živil (in še mnogih drugih) zvišale za sto odstotkov in več! Brat moj, kot da smo – zaradi vojne v Ukrajini, seveda – začeli kokoši pitati z jagodami in češnjami, pognojenimi z raztopljenim sladoledom!
Komaj čakam konec poletja in objavo uradnih podatkov o poslovanju države v letu 2023 in da se z njimi v prostem času poigra moj dragi prijatelj Pero Filipić, upokojeni profesor makroekonomije (tukaj sem ga že nekajkrat omenil), ter jih vnese v svoje primerjalne tabele. In da mi potem v najini "pisarni" predstavi povzetek svojih sklepov. Barba Pero zna še tako zelo zapletene teme interpretirati dovolj preprosto in plastično, da jih zlahka razumejo tudi ekonomsko nepismeni ljudje, kot sem jaz.
Ko pride zima (tedaj ne bo niti češenj niti sladoleda niti jagod, toda vse druge cene bodo ostale enake, kot da sezona še traja, nato pa se bodo ob veliki noči spet zvišale), me spomnite, da vam jih sporočim.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
