Na lanskem Frankfurtskem knjižnem sejmu je bila častna gostja Slovenija. Predsednica države je prireditev odprla, filozof Slavoj Žižek pa jo je začinil s političnimi feferoni na temo bližnjevzhodnega konflikta med Izraelom in Hamasom, kot se politično korektno reče palestinskemu genocidu. Volk sit in koza pečena. To je bila do sedaj največja prisotnost Slovenije na mednarodnem kulturnem odru. Športniki so s svojimi uspehi seveda svoj svet. Je pa res, da Jure Košir trdi, da država nesorazmerno več vlaga v kulturo kot v šport in da pogreša slovenske oskarje in grammyje. Ker to je baje merilo uspeha v kulturi. Včasih hitr', včasih pa počas', ali kako? Letos je sejmu gospodovala Italija. Drugo leto bodo šefovali Filipini.
Letos sem šel osebno preverit, kako se na takem sejmu trži pisateljska ničevost. Ker sem samosvoj, sem šel tržit svojo knjigo. Glede na to, da sem se tri leta potikal po Andaluziji, Maroku in Egiptu, napisal nadaljevanje Coelhovega Alkimista, ki sem ga poimenoval Jaz, alkimist, in da je knjiga prevedena v angleščino in jugoslovanščino, naložena na Amazonu in Kindlu, je čas za oglaševanje. Frankfurtski knjižni sejem je največji sejem knjig na svetu. Knjigo sem izdal v samozaložbi. Sam pisal, sam služil. Ker so literarni bogovi na moji strani, se je junija zgodil mali čudež. Med kofetkanjem v Ljubljani se je iz nebes spustil nadangel Zoran Predin in se pohvalil, da bo njegova Brezmadežna izšla v Iranu in Ameriki. Na serbus os zla. Tudi prav. "Kako pa ti je to ratalo?" In nad glavo se mu je zableščala avra z napisom Senja Požar. Spoprijateljila sva se s Senjo na FB, in ko je junija odprla prvo slovensko agencijo za zastopanje naših avtorjev v tujini, Ljubljana Literary Agency, me je vzela pod perutko, tako da sem v Frankfurtu, kjer sva se prvič videla v živo, že bil v njenem uradnem katalogu. Hvaležen.
Ker uradnih vstopnic za otvoritev sejma na spletu ni bilo mogoče kupiti, sem lepo pogledal urednika pričujočega dnevnika, da mi je pomagal urediti akreditacijo. Pol pa Flix bus za pol stotaka v eno smer.
Zvečer ob devetih sedeš na bus in si zjutraj ob osmih v Frankfurtu. Odpešačiš mimo in preko spečih brezdomcev do sejmišča, spiješ kapučino za štiri evre, cel dan deliš letake in se zvečer po azijskih nudlih in cockti iz kurdske štacune z busom vrneš domov. Spali bomo, ko bomo stari.
Več o sejmu nima smisla pisati, ker je kot mariborska tržnica na višku sezone. Vsega je v izobilju in konzumiraš lahko samo toliko, kot žep prenese, ker lačne oči bi imele vse. Literarna bulimija
Pri vhodu ti natisnejo novinarsko akreditacijo in te pošljejo v vrsto, ki je popolnoma primerljiva z letališko čakalnico. Minus VIP lounge. Vsaj nekje smo vsi enaki, čeprav imamo novinarji hitrejši tretma, brez odpiranja prtljage. Bomba.
Če ste bili kdaj na knjižnem sejmu v Ljubljani, na zadnjem sem bil v posmeh večini založnikov, ki me pač niso jemali resno, potem veste, da gre za državne štante in ponujanje knjig. Kdor se zadnji smeje ... Sicer pa v svoji domovini nihče ni prerok.
In kakšno je vzdušje na frankfurtskem sejmu? Vsega je preveč. Razen kolumbijske gostoljubnosti. Pupali in papali smo lokalne dobrote. Založniki, financerji, tiskarji, avtorji; pisatelji in ilustratorji, distributerji. Ni da ni.
Stojnic, knjižnih polic in katalogov je bilo za več literarnih sejmov, kot jih poznamo iz Ljubljane. Vsega enostavno ne moreš obletati, kaj šele vsemu se posvetiti. Vsaj ne v enem popoldnevu. Najprej sem se oglasil v slovenskem paviljonu, pozdravil Senjo in se preoblekel v delovno uniformo. Oja, pubec se je pripravil. Natisniti sem si dal majico z naslovnico knjige in na hrbtu je z velikimi črkami pisalo scan me, skeniraj me. Nad napisom je namreč kraljevala velika črna QR-koda, ki je obiskovalce pripeljala na spletno stran, kjer so lahko dobili gratis NFT za dostop do prvega poglavja. Delil sem tudi letake oziroma knjižne kazalke, ker je čas tam absolutni vladar in ni na voljo za daljše pogovore.
Za dobro karmo sem obe moji knjigi, slovensko in angleško verzijo, za nekaj minut postavil ob katalog Tadeja Goloba. Da se navlečeta prodajnih navad.
Posamezne države so se po kontinentih predstavljale v šestih dvoranah. Še najbolj so me porajtali Španci, ko sem omenil, da sem pisal v Andaluziji, in Brazilci, ker je Coelho pač njihov, čeprav živi v Švici. Nekaj letakov sem opazil romati direktno v koš za smeti. Še žal jim bo. Veliko presenečenje so bili arabski založniki, ki so mi podarili cel katalog kontaktov, in med hojo po dolgih hodnikih sem na FB objavil, da iščem prevajalca v arabščino. V pol ure sem ga našel. Pol Bosanec, pol Sirec. Brzina mi je vrlina. Je pa res, da so se mnogi arabski založniki lansko leto umaknili s sejma, ker je prišlo do odloga podelitve nagrade palestinsko-nemški avtorici Adanii Shibli. Sicer pa se politika in pisanje od nekdaj prepletata kot pivska presta. Ta je bila pač malo bolj slana.
Če se človek med vandranjem po sejmu preveč posveti branju vsemogočih parol in sloganov, se mu lahko zmeša ali postane vsaj lačen. Hotdog je na sejmišču stal tri evre pa pol. Ampak je zgledal unapetitlih. Je pa bil halal. Balzacova misel s plakata v avli pa se me je le prijela: "Branje nam prinese neznane prijatelje."
Velik poudarek na sejmu je na avdio knjigah, zato sem kar tam, na licu mesta, poslal sporočilo znancu, ki jih snema, in čakam na ponudbo. Neki drug znanec mi je namreč zatežil za avdio knjigo mojega Alkimista. Letos je med vožnjo menda preposlušal že več kot 150 avdio knjig. Tržna niša torej.
Za nekaj trenutkov me je fasciniral kitajski umetnik, ki je ročno tiskal na rižev papir. Več o sejmu nima smisla pisati, ker je kot mariborska tržnica na višku sezone. Vsega je v izobilju in konzumiraš lahko samo toliko, kot žep prenese, ker lačne oči bi imele vse. Literarna bulimija.
A gre lahko kar vsak v Frankfurt težit s knjigo? Midva z Majo Monrue lahko. Njena Pot do nje je v nemškem prevodu požela nemalo zanimanja. Kaj pa vi čakate? Jaz sem ob vsem tem začel pisati novo knjigo o tem, kako prodati prejšnjo. Ko se umetnik kreira v poslovneža. Mi gre kot smola od riti, ampak naša se ne da.
Teden za Frankfurtskim so zaprli Beograjski knjižni sejem. O njem Miša Gams na FB pravi: "Letos je sejem obiskalo 203.350 obiskovalcev, kar predstavlja rekordno število obiskov do zdaj, razstavljalo je 424 založnikov - 340 srbskih in 84 iz tujine (niti en slovenski). Sejem, ki velja za največjega na območju JV Evrope in Balkana, se razprostira na 30.000 m2 in je letos omogočil 530 različnih programov (predavanj, predstavitev knjig, delavnic), na njem je bilo prisotnih 1200 novinarjev iz celega sveta. Osrednja gostja sejma je bila Kuba. Znan je že datum naslednjega sejma: 18. do 26. 10. 2025, vabljeni!"
Za vse firbce je bila ta teden, od 11. do 16. novembra, v ljubljanskem Konzorciju prodajna razstava Frankfurt po Frankfurtu. Pa glih po martinovem.
