Neverjeten uspeh v javnomnenjskih anketah sicer uspešnega poslovneža, ki se je čez noč odločil, da hoče nekaj doseči tudi v politiki, čeprav še sam ne ve, kaj, kaže na več stvari, predvsem pa na veliko potrebo ljudi po tem, da se stvari nekako popravijo, normalizirajo, umirijo. Fenomen novega obraza ni tako površen, kot bi ga hoteli prikazati: nasprotno, to kaže na željo po zamenjavi obrazov - sedanji so preprosto odvratni, odvraten je njihov govor, njihove geste. Brezobzirno razkazovanje moči te oblasti je bilo za vse kaplja čez rob. Laganje je lažnivcem postalo tako očitno zadovoljstvo, da je to za druge že neznosno. Sledijo jim samo tisti, ki so prav tako pripravljeni lagati, če le dobijo priložnost. O neumnosti in prostaštvu se ne razpravlja, lahko le opazujemo, kako novinarji, zlasti na televizijah, tako na javni kot na drugih, niso sposobni ustaviti agresivnih bedakov. Preprosto je vsem vsega dovolj in zato kolikor toliko razumen govor zveni kot prepričljiva obljuba lepe prihodnosti. Mar gre za volilno naivnost? Ne povsem: gre za še vedno obstoječe znanje in zavest, spomin in seveda željo, da se stanje perverznosti in očitne psihopatije enega človeka neha vsak dan uresničevati kot kolektivna sociopatologija.
Je morda kdo pomislil na tistega belega goloba z oljčno vejico? Ne bi verjela niti tistemu Picassovemu. Toda ta mestni, neugledni, sivi, pogosto hromi zaradi golobje kuge in vedno lačni vliva zaupanje, ker ima še vedno, celo v množici, prijeten glas. Golobi se ne derejo. To je tisti magični element, ki je pustil tako globok vtis v javnosti, da mnogi verjamejo, da so korenite spremembe na volitvah mogoče in dobre. Politika začetnika bom pustila pri miru, naj razmišlja. Tisto, kar je premaknilo ljudi, je posledica dveh strašnih let, v katerih se je iz njih norčeval vsakdo na oblasti, ki mu je to prišlo na misel. Nenadna sprememba je posledica mnogih in dolgotrajnih dejanj: opozicija je jasno pokazala, da parlamentarni sistem razpada, zato je neodgovorno govoriti samo o njeni nesposobnosti; petkovi protesti so kljub samokritiki, dvomom o lastni moči in brezupu ob razkazovanju oblastne sile zgradili duh mesta - mnogih mest, medsebojno razumevanje in solidarnost udeležencev, rodili so nekaj novih gibanj in skupin ter tudi ustanov, ki danes resno delujejo; oblikoval se je minimalni cilj kot politika, ki združuje veliko državljanov, korak za korakom se je razvijala akcija, ki ni niti upočasnila niti zmanjšala široke projekcije prihodnosti; tistih nekaj protestov ob sredah je pokazalo, da obstaja nepričakovano velika skupina, ki oblasti preprosto ne prenese več. Na drugi strani so razuzdanost oblasti, odkrito izvajanje hudodelstev, predrznost, odkrita zloba in tudi zadovoljstvo, ker vse vlečejo za nos, dosegli točko, ko jih lahko prenašajo samo še večni sluge. In samo oni še govorijo o sredini in povezovanju ...
Poleg golobje je tukaj še zelena barva, ki deluje prepričljivo že zato, ker se ne povezuje za vsako ceno, ampak opominja na tisto, kar so njeni predstavniki že storili, to pa so pomembne zasluge, neprimerno konkretnejše od tistih, ki jih lahko pokaže stranka, poimenovana po tej barvi. Pisanost se bo samo še povečevala. Praznična Kostanjevica na Ljubljanici prikazuje lepo in popolnoma nerealno sliko sveta, ki ga je hotela ustvariti vlada: levi breg v mraku, desni osvetljen in s polnimi lokali. Hvala občinstvu, ki na vsak način želi svoj kozarček kuhančka in svojo kavico, ker je uprizorilo ta scenarij in pokazalo, kako nesmiselni so najnovejši ukrepi. Izgubili so se v prazničnem izhodu na prosto, v lučkah in šalah na račun vlade, v popolnem neuspehu odrešilnega množičnega cepljenja, v nesposobnosti in stalnih manevrih, da bi nesrečo izrabili za dosego lastnih ciljev. Spomnimo se, da je bila lani za novo leto v veljavi policijska ura, da od večera do jutra nismo smeli na ulice. Tega smo se v glavnem držali, čeprav ni dokazano, da ima virus raje temo ali da ga razširjajo parčki, ki se poljubljajo na klopcah: nasprotno, nevarni so, ko se razidejo in se začnejo poljubljati z drugimi. Zdaj se že množično veselimo antivirusnega kostanja. Dnevno pa še vedno umira več ljudi kot kdajkoli prej.
Vlada bi še vedno rada, da so državljani "razdvojeni", kot pravi eden od njenih najbolj brezumnih komentatorjev, na eni strani "dobri, bogaboječi ljudje", na drugi strani pa seveda rdeči potomci morilcev, ki so bolni, nevarni in jih je treba takoj odstraniti. Ne, stvari so še veliko hujše: družba razpada, slabi zakoni, improvizirane odločitve, šušmarski proračuni in neprekinjena kraja so iz tira vrgli vsa osnovna pravila, skupaj z socialno državo, zagotovljeno z ustavo. Edino upanje je, da so to zadnji prazniki z njimi, z boleznijo in v skorajda popolni narkozi zaradi obupa.
Razrežimo in odstranimo žico, zahtevajmo in ustvarimo pogoje za zakonsko zagotovljen azil, spoznajmo druge ljudi, pomagajmo jim in jih imejmo radi; izkoreninimo lakoto in ustavimo siromašenje, odstranimo politike, ki že po najmanjših stvareh spominjajo na te sedanje ...
Zato je morda treba spremeniti tudi praznik sam. Noč nažiranja in opijanja, če se ji že ne moremo odpovedati, bi morala s pomočjo znanih zdravil proti mačku preiti v jutro upanja. Če je megleno, bi se morali povzpeti nekam višje in pozdraviti Sonce, saj je to njegov praznik, vdihniti svež zrak, gledati morje, zaledenelo jezero, reko, se objeti, zapeti, sprehoditi psa. Odnesti venec na tisto mesto, kjer je utonila gluhonema invalidna deklica, Kurdinja, sveti otrok tega novega leta.
Spustimo vrabca iz roke, na strehi nas čaka Golob. In tudi če ga izgubimo, vendarle smo že videli še huje - kako odletita in vrabec in on. Naredimo seznam stvari, ki jih moramo nujno opraviti v novem letu: razrežimo in odstranimo žico, zahtevajmo in ustvarimo pogoje za zakonsko zagotovljen azil, spoznajmo druge ljudi, pomagajmo jim in jih imejmo radi; izkoreninimo lakoto in ustavimo siromašenje, z najmanjšimi in največjimi akcijami; odstranimo politike, ki že po najmanjših stvareh spominjajo na te sedanje; podprimo medije, če se bodo dovolj zravnali pri ukinjanju sedanje politike; odstranimo posledice škodljivega kadrovanja; za vedno zaprimo usta psovalcem, pljuvalcem, izzivalcem; posmehujmo se vsem, ki si to zaslužijo; ne pozabimo dosežkov protestov; naredimo vrstni red referendumov, s katerimi bomo odgovorili na vse škodljive ukrepe, lobistične dogovore, načrtno uničevanje. Navdihujmo se!
Priznam, obožujem praznične številke tako imenovanih ženskih revij: v njih najdemo na kupu vse, kar si je mogoče predstavljati - kičasto, drago, nepotrebno, svetleče, lažno varčno, idealno za analizo, smešno in občasno zabavno. Pogosto je tu tudi praznični koledar, ne tisti okrasni, ampak tak, na katerem je po datumih zapisano, kaj bi morali početi kateri dan, da prazniki ne bi bili preveč stresni. Med drugim je treba tri dni pred praznikom obiskati savno ... tukaj so šoping, šminka, puran, drobno pecivo, torte, svečana obleka in vse drugo, kar naj bi žensko spravilo ob pamet in pri njej ustvarilo iluzijo, da je te dni pomembna. Zato predlagam varianto prazničnega koledarja odpora in koristnosti, vsaj za zadnji teden: sedmi dan - telefonski prispevki v okviru dobrodelnih akcij za ljudi in živali; šesti dan - priprava oblačil in obutve za begunce v Bosni; peti dan - peka peciva za brezdomce; četrti dan - obisk in obdarovanje starejših ljudi v soseski s hrano; tretji dan - prostovoljna akcija, čiščenje, kidanje snega, priprava drv; drugi dan - telefoniranje vsem ljudem, ki jih poznate; prvi dan - to je petek, pa protest! Po tako preživetem tednu se imate pravico osamiti in se družiti le z naravo. Po tem računanju nazaj lahko gremo samo še naprej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
