Smo redek primer države, ki ob svojem najpomembnejšem prazniku ne prejema samo zaušnic, ampak že kar krepke klofute na najbolj reprezentativni ravni pred očmi evropske in svetovne javnosti, in katere predsedovanje Svetu Evropske unije se končuje z ogromno sramoto: še nobena država ni izzvala sprejetja parlamentarne resolucije, ki pod vprašaj postavlja vladanje z odloki, torej nezakonitost, krčenje demokracije, dušenje medijev, instrumentalizacijo policije, ogrožanje sodstva ter nedovoljen in s sovraštvom zaznamovan način komuniciranja. Huje ne more biti. Zdaj vsaj vemo, da "razkol", za katerega se zlorablja zgodovina, ni nič drugega kot proizvod samovolje enega človeka in njegovih privržencev.
Znotraj naših meja, varovanih z bodečo žico, so klofute javno delili sadisti, ki so mrtvo kurdsko deklico Rahime označili za "malo ilegalko" in njeno mamo obtožili, da je nespametno potisnila svoje otroke v ledeno reko. Ena od teh pošasti je celo predlagala tožbo zoper mamo, medtem ko je predsednik vlade obtožil svoje politične nasprotnike in vse, v katerih je še ostalo nekaj človeškosti, da so prav oni krivi, saj da vabijo "ilegalne migrante" k nam, kjer nedvomno ne bi smeli biti. Od gnusa se človek preprosto začne dušiti, cerkev pa seveda molči. V Evangeliju po Mateju in v apokrifnih spisih semit Jožef sanja in potem semitinjo Marijo, svojo nominalno soprogo, prepriča, da z novorojenim sinom "ilegalno" pobegneta v Egipt. Razlog je tehten, vladar Herod pobija novorojenčke in bi lahko ubil tudi njunega posebnega sina. Jožef in Marija torej pobegneta. Na poti "ilegalne migrante" varujejo in vodijo angeli, palme jim delajo senco in dajejo dateljne, pajki spletejo mrežo na vhodu v staro deblo, v katerem se skrivajo ... vse dokler srečno ne prispejo. V Egiptu očitno nikogar ne moti, ker dihajo njihov zrak ali morda prinašajo nove bolezni. In po določenem času, ko mine nevarnost, se družina na svojem oslu vrne.
Umetniki so to privlačno temo v preteklih stoletjih obdelali že neštetokrat, tudi danes v novem kontekstu. Večina jih prevzema različico o kopenski poti ob morju, medtem ko nekateri, denimo Tiepolo, prikazujejo pobeg s čolnom. Če poskušamo pozabiti odvratne izpade zgoraj omenjenih, manjka samo še to, da cerkev ob tem, da molči, prikrije tudi ta primer iz Nove Zaveze, ki bi moral pri kristjanih prebuditi kakšne z vero povezane občutke in dejanja – vsaj pri tistih, ki poslušajo papeža. Naša cerkev, to je dokaj jasno, kjer je le mogoče, zamolči tudi papeža. Morda je bolje, da zgodbo o odločitvi družine za "ilegalno migracijo", namesto da bi ostala doma in "si prizadevala za svojo blaginjo", pripovedujejo ateisti, bolj občutljivi za človeško trpljenje. Res bi bilo nerodno, če bi se kateri predstavnik cerkve oglasil s pojasnilom, da gre samo za simbolično zgodbo, zlasti danes, ko jo zaradi novodobnih Herodov in življenjske ogroženosti vsakega otroka posebej dobesedno in vsak dan podoživljajo begunci iz celega sveta. Le da njihova zgodba najpogosteje nima srečnega konca ...
Morda je bolje, da zgodbo o odločitvi družine za “ilegalno migracijo”, namesto da bi ostala doma in “si prizadevala za svojo blaginjo”, pripovedujejo ateisti, bolj občutljivi za človeško trpljenje
Klofute v teh predprazničnih dneh prejemamo vsak dan. Namesto kratke novice, ki nedvomno ni posebej pomembna, se v studiu javne televizije odločijo omogočiti, da nastopita dva najbolj bedna primerka iz politike, predvsem zaradi samoreklame: poslanka, da bi objavila svoj "prebeg", in političarka, ki se dolgo časa ne bi smela pojaviti v nobenem mediju, da bi pohvalila svoj politični šoping in svojo novo stranko. Škandalozen nastop Pivčeve je usluga, ki je javni medij ne bi smel narediti. Smo pa izvedli, da sta obe "skrbeli za ribe" ... Če bo ta medij tako nadaljeval, se bodo težko našli takšni, ki bodo žalovali ob grobu, ki si ga bo skopal sam. V mediju se je sicer razbohotila skupina večnih ovaduhov in stalnih podpornikov: težko se kdo navadi na Možino, ki ob vsaki priložnosti drži svojo knjigo, v krilu, odprto, spet v drugih medijih pa navaja ganljivo zgodbo o tem, kako družine kupujejo njegovo knjigo, in to za vsakega člana posebej. V svojem domačem okolju, na Nova24TV, je izrazil celo sum, da sta Spomenka in Tine Hribar "namerno" za polovico naslova svoje knjige uporabila naslov njegove (Slovenski razkol in slovenska sprava), da bi dosegla njegov fantastičen uspeh, vendar jima to vseeno ni uspelo. Nesrečni Možina je sicer v knjigi Hribarjevih korektno citiran, vsaka primerjava teh dveh knjig pa bi bila žaljiva.
Kako je videti elegantno prisoljena klofuta, je pokazal Marcel Štefančič v oddaji Studio City: med mnogimi pobudami pred volitvami, ki bodo v Sloveniji potekale aprila prihodnje leto, se je pojavila tudi stranka Vesna, ki jo vodita uspešna in izkušena ekologa, Urša Zgojznik in Uroš Macerl. Uroš je zmagal v boju s francosko cementarno Lafarge, Urša je organizirala že dve akciji Očistimo Slovenijo, v katerih je sodelovalo na tisoče prostovoljcev in ki sta prinesli neverjetne rezultate. Voditelj ju je spretno vodil skozi vprašanja, potem ko sta na začetku zatrdila, da ne pripadata ne desnici ne levici. Po hitrem slalomu med socialno pravičnostjo, izkoriščanjem delavcev, krčenjem človekovih pravic, korporativnim kriminalom in vse do lažnega zelenega se je stranka Vesna izkazala za polnokrvno levo stranko. Zakaj sta se sploh morala lažno prikazovati? Morda si bosta po tej pravzaprav spodbudni klofuti premislila. Seveda gre za različne kontekste, seveda so današnji politični pojmi fluidni, seveda spomin obremenjuje, zlasti, če je ponarejen ... Toda taka materializacija megle v nekaj solidnega na levi strani je verjetno edina mogoča proti morbidno hibridnim oblikam razpadajoče-sestavljajočega se kapitalizma. In ključno je, da je zavestna ... Lahko bi sklepali, da je treba na novo konceptualizirati levico/levice, in ta sklep, skupaj z ukrepi, prepuščam levicam, naj se ukvarjajo z njim, vse smeri so dobrodošle. Na podlagi najnovejšega dogajanja je rešitev morda videti drugače: leve metode, levo vedenje, levo razmišljanje še kako obstajajo in smo mu priča "na terenu", treba jim je le slediti, pomagati in jih podpreti, ko je to potrebno.
Utrujena sem od primerov in vem, da bo vsak dan prinesel novega, pa ne samo enega, ampak več. Pa vseeno: prevladovalo je mnenje, da evropske institucije ne morejo storiti ničesar pomembnega in koristnega. Čeprav smo temu še vedno priča na poljsko-ukrajinski meji, pa primer resolucije o situaciji v Sloveniji nakazuje, da stvari ne ostajajo neopažene, da obstajajo poslanke in poslanci, ki vidijo, mislijo in se ne spuščajo v prostaške prepire, ampak mirno opravljajo svoje delo. Nič od tistega, kar je omenjeno v resoluciji, se ne bo moglo nadaljevati, nevidno in ovito v lokalne razmere, dolgi in počasni procesi so se že začeli, prevare je mogoče prepoznati takoj, obtožbe za izdajo razpadajo v lastni nemoči. Dobro je bilo, da nismo preveč upali, presenečenje je veliko lepše!
Kako dolgo bodo trajali štirje meseci do volitev? Predolgo. Veliko bolje bi bilo, če bi bili krajši, saj je vprašanje, ali je mogoče vrtoglavo hitrost in gostoto dogodkov sploh zdržati. Lahko tu kaj pomaga? Tisto, kar prebuja in tolaži hkrati. Med vsemi umetniškimi prikazi pobega v Egipt je eden še posebej izzivalen, in sicer Caravaggiev: družina se je na poti ustavila, da bi si odpočila. Angel, obrnjen s hrbtom in s parom črnih kril igra na violino, Marija se ukvarja z otrokom, Jožef drži angelu note, osel izza Jožefovega hrbta s toplim pogledom spremlja prizor. Vsakdan z glasbo, učenjem, ljubeznijo do živih bitij, tolažba umetnosti, boj proti pozabi, in vse to v bran begu, odporu, svobodi, življenju – v prikazu umetnika, ki sam ne bi mogel biti bolj skregan s krščansko moralo. Točno take potrebujemo, da se brez cenzure in konformizma približamo bistvu zgodbe, vsem njenim pomenom, da si jo prisvojimo, slavimo in rešujemo prave žrtve.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
