Zasluga gre predvsem Anžetu Logarju samemu: nič ni bolj bednega, praznega, mučno sluzavega od njegove odločne izjave, da ne bo sodeloval z Levico, ki da je (edina) skrajna, ter njegovega dolgotrajnega afnanja in sprenevedanja, preden je pri Marcelu na vprašanje, ali se v Gazi dogaja genocid, (z nasmehom!) iztisnil odgovor, da bo o tem odločalo mednarodno sodišče. Niti toliko človeka ni v Logarju, da bi o takšni zadevi imel odločno, humano, predvsem pa lastno stališče! Nagnusno, hlapčevsko, pod vsemi evropskimi in domačimi standardi, nedostojno in amoralno! Bolje bi bilo, če bi molčal ... In takoj se nam pred očmi pojavi minister Logar, ki sklonjen in ponižen ponoči v hotelu tujim diplomatom in politikom pod vrata tlači denunciantski papir ... Fuj! Sobarice so se verjetno krohotale ... Kaj porečete zdaj, strici in tete, bi si ga res lahko zamislili kot idealnega/dobrega sinka/nečaka in ga volili?