Popolnoma jih razumem, tudi sama sem nekako verjela v boljši izid. V teh mnogih komentarjih pa ne najdemo enega argumenta, ki se zdi ključen: dvostrankarski sistem v ZDA praktično ne dopušča bolj uravnovešenega pristopa, izključuje možnost temeljnih reform in obenem dopušča korupcijo kot osnovo vsake politične, posebno predvolilne kampanje. Še en element šteje – delavski razred ni tako močan, kot se danes še zmeraj prikazuje, ne po številkah in ne po vplivu sindikatov, povprečje bogatih (prek milijon ali dva letnega prihodka) pa je veliko višje kot v Evropi, in to velja zlasti za pasivno bogate, ki sploh ne delajo (rente, borzne igre in podobno). Družbeni ideal v ZDA je nagrabiti prvi milijon do dvajsetega leta in potem čim prej nehati delati – razen pasivnega nabiranja denarja. Delo je v ZDA enostavno mitizirano, zadeva tiste, ki morajo delati za golo preživetje, pogosto obremenjeni z več prekarnimi zaposlitvami hkrati (sem sodijo tudi migrantski delavci), in na drugi strani na industrijske delavce, ki so v malo boljšem položaju. Dobro živijo predvsem tisti, ki sploh ne delajo – na drugi strani pa je ogromno takšnih, ki so popolnoma izrinjeni iz družbe. Kakšne so sploh perspektive takšne družbe?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
