Bil je čas, ki ni dopuščal molka, še zlasti ne molka vodilnih na tistih javnih funkcijah, ki terjajo dosledno humanistično držo. Kljub vztrajnemu tiščanju funkcionarskih glav v pesek pa je bilo v mestu dovolj angažiranih posameznikov, ki jih je intenzivno javno dogajanje globoko nagovorilo, čutili so se dolžni prispevati svoj smisel za razsodnost, znanje in uvid v družbeno dogajanje, ki je naglo spreminjalo mestno tkivo. Oblikovana je bila iniciativa, ki se je po nekaj bolj ali manj produktivnih sestankih za zmeraj razšla. Na enem od aktivističnih srečanj v začetku decembra 2012 je bila tudi Dragica Korade.
Najine poti so se prvič križale leta 2006, ko me je poiskala, ker sem kot novinarka Radia Marš prijavila prekoračitev policijskih pooblastil na protestu pred centrom za tujce v Postojni. To jo je zanimalo, ni imela razumevanja za epizode, ko ima oblast potrebo hoditi po ljudeh. O svoji prežeči smrti se je ob koncu leta 2018 pogovarjala enako hrabro in hladno secirajoče kot o prepovedi Thompsonovega koncerta kakšno leto pred tem, ko je vzporedno z nacionalizmom hrvaškega pevca bičala hinavsko svetohlinstvo mesta ob Dravi. Na vprašanje, kako ji gre iz dneva v dan, je odgovorila, da se ne pritožuje, dokler se lahko nasmehne igri svetlobe ali opazuje aprilske oblake na decembrskem nebu …
Korade je tistega decembrskega večera 2012 kot natančna in prodorna opazovalka stvarnosti pozorno sledila razpravi, a se je bržkone tudi zaradi profesionalne etike oglasila le na kratko. To sem izvedela šele kasneje, ker me na srečanju ni bilo. Ker me je Dragičino mnenje zanimalo bistveno bolj od tistega v poročilu novinarke, ki je bila prisotna po službeni dolžnosti, sem jo naslednje jutro prosila, naj pove, kaj je videla. Prispela je neizprosna refleksija, ki naj v nadaljevanju zaživi v celoti v spomin na to izjemno sogovornico, ki se ji ni nikoli pripetilo, da bi že po nekaj emancipiranih stavkih pristala pri laku za nohte, Tuševih zvezdicah ali drugih gospodinjskih temah, in ki v razmišljujočih ženskah, mlajših od sebe, ni videla tekmic, temveč je z občutkom dolžnosti in veliko rahločutnostjo nanje prenašala naklonjenost za družbeno, ki je bila njej prirojena.
"Če bi morala povzeti na kratko, bi rekla takole: videla sem kup zanimivih, pametnih, mladih, izobraženih ljudi, ki imajo ideje o vsem in nimajo pojma o življenju in družbenih bojih. Največ o njih sem se naučila zunaj na čiku, kar prihajali so, niso kadili, drugačni so bili kot v sobi, hitro so razmišljali, odvrgli so prazne teorije, postali so ljudje in bili so mi neznansko všeč. Bolelo je, ker so vsi po vrsti brez služb. Bolelo je, ko so mi razlagali, da kimajo tem znotraj samo zato, da jim pade kaka drobtinica od kakega projekta. Zaradi njih bi z veseljem še kdaj prišla na CAAP, če boste še kaj delali.
Kar pa zadeva uradni del: zelo, zelo slabo sem se počutila. Tisti stari občutek, ko natančno veš, da te nekdo nateguje, je bil vse močnejši. Mene poklicni revolucionarji ne ganejo. Ne maram jih. Sedela sem tam, poslušala in si po kaki uri rekla: meni je vseeno, če vlada Kangler ali pa tile. Na svet gledajo enako kot Kangler: torej črno-belo, zarotniško. Nihče razen njih ni čist in ne sme ostati. Vesna V. Godina, ki se je ves čas izpostavljala, je recimo OK, ampak nima v njihovem krasnem novem svetu kaj iskati, ker je podprla tistega opankarja v Ljubljani. Že beseda opankar me je zabolela. Tam je sedel najboljši uradnik v Sloveniji, Rajič, ki ima največ zaslug za to, da imamo podatke o Kanglerjevih lopovščinah. Kaj vse so Kanglerjevi zaradi tega počeli z njim, raje ne bom govorila. Tudi on se je počutil enako slabo med iniciativo za boljši Maribor kot pod Kanglerjem. Ti fantje so enako neodgovorni, enako izključujoči, polna usta imajo demokracije, frazarijo o legitimnosti samo zato, da se lahko skrijejo za množico na trgu, ki žre solzivec in prejema brce. Če bi jim bilo mar za ljudi, bi nemudoma ustanovili neki odbor, ki bi pomagal zaprtim ljudem plačati kazni (mnogi med njimi so bili nenasilni, mogoče so nezaposleni, ampak to nikomur ni mar), nudil ranjenim na protestih prvo pomoč in deloval tudi v času med demonstracijami. Odgovoren človek ne skrbi samo za svojo rit. Živeti svobodno pomeni živeti izpostavljeno.
Najbolj me je vznemirilo definiranje ciljev. Doslej sem namreč mislila, da je cilj znan: on mora iti. Zato so ljudje prihajali na trg. Tam pa sem ugotavljala, da je to nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi, ker bi 'mi še malo manipulirali z ljudmi'. Med drugim sem izvedela, da ni nič hudega, če zgori občina ali če Kanglerja v Zimici obesijo. Meni se je namreč zdelo nujno govoriti o 14. decembru, o tem, da preprečimo najhujše, ker je jasno, da se nasilje stopnjuje. O tem se mi je zdelo nujno govoriti tudi zaradi tega, ker se bodo na teh protestih formirale ulične bande, ki bodo še dolgo potem pustošile po mestu in jim ne bo nihče nič mogel, ker bodo to počele pod herojsko avreolo. Zadnjič, ko smo to delali, se nam je to zgodilo: tako je nastala Volmajerjeva mafija.
Skratka: jaz ostajam na svoji mali zgrešeni poti, pri svojih malih zgrešenih bojih za milimetrske spremembe okoli mene, za katere iz dneva v dan plačujem ceno, ki jo je pač treba plačati ne glede na režim, ki nam vlada. Še zmeraj mi je bližje kot vse visoko zveneče zgodbe o multitudah stara Kantova maksima: moralni zakon v nas in zvezdnato nebo nad nami. Lep pozdrav tebi in vsem okoli tebe."
