Kronanje svobode

V redu, če je to notranja strankarska politika. Toda medijski center ima hkrati nekakšen vpliv v javnosti in nikoli ni bil izkoriščen za zmanjševanje nestrpnosti. Je pa tiste, ki zavračajo sodelovanje z nosilci sovražnosti in nestrpnosti, redno razglašal za nestrpne. Janša je strpnost omenjal samo tedaj, ko je bilo to nujno, predvsem ko je nagovarjal mednarodno občinstvo.

Neizpodbitno dejstvo je, da se je med epidemijo, ki ji še kar ni videti konca, močno povečal obseg nasilja v družini, od verbalnega trpinčenja in pretepanja do umorov, nasilja nad ženskami, otroki in ostarelimi. Obstaja med tema neizpodbitnima dejstvoma kakšna povezava? Izvedenci za kriminologijo bi to lahko pojasnili v primerjavi z učinkom brutalizacije, kot so ga preučevali v ZDA: v krajih, kjer so izvedli smrtne kazni, so kmalu zaznali porast kriminala. Mene zanima, ali imata ti dve neizpodbitni dejstvi tudi brez dokazljive medsebojne povezave kakšne posledice za prebivalce, za njihovo državljansko zavest, njihovo političnost. In zdi se mi, da jih imajo.

Nasilje v družini kaže, da je lahko "tradicionalna" družina ali partnerska zveza z močno patriarhalno strukturo moči tudi smrtno nevarna. Očitna rešitev je ne zgolj priznavanje, ampak tudi ustvarjanje pogojev, zakonskih in administrativnih, za različne oblike partnerskega povezovanja ljudi, v popolnem nasprotju z nečloveškimi, represivnimi "pravili", ki jih agresivno zagovarjajo na primer v medijskem centru Janeza Janše. Tudi če pustimo ob strani ta vidik, je na podlagi ugotovljenega nasilja v družini oziroma njegovega porasta jasno, da epidemija in kopica kriz, ki jih je ta prinesla, zahtevajo več svobode v medčloveških odnosih.

V letu, ki se izteka, je zahteva po več svobode prerasla v travmatičen odnos med ljudstvom in oblastmi. Od prvih ukrepov, da se pari ne smejo objemati na klopeh, preko vseh škandaloznih kršitev lastnih pravil s strani predstavnikov oblasti in brezsramnega uživanja oblastnih privilegijev do kaotičnega sproščanja ukrepov z danes na jutri, kakor se komu zazdi: tu postaja vprašanje svobode ključno. Ne gre samo za individualne svoboščine, ampak za usklajeno kolektivno delovanje, ki ga je mogoče doseči z dogovarjanjem in samodisciplino. Medtem ko opazujemo, kako se vladajoča politična skupina spreminja v kasto in se izživlja nad "podaniki", se svoboda odzivanja in protestov vse bolj krči, protestniki so tarča napadov, žalitev in javnega sramotenja. Razhajanja med priporočili stroke in uveljavljenimi omejitvami so vedno bolj resna, že zato, ker se kot odločujoči strokovnjaki pojavljajo ubogljivi karieristi, ki si kar sproti ubirajo svoje nagrade - kot denimo v primeru nove funkcije doktorice Beovićeve. Zmede v kulturi in šolstvu ni mogoče z ničimer več opisati, čeprav jo ustvarjajo ljudje oziroma ministri, ki se vedejo diametralno nasprotno, denimo Simoniti in Kustečeva. In zato ukrepi za spopadanje z epidemijo, arbitrarni, kot so, in posledično neuspešni, napadajo predvsem naš občutek svobode in ogrožajo svobodno vedenje. Oblast, ki se izgovarja na epidemijo, to pravilno razume kot neposlušnost. Ja, večina je proti oblasti, ne proti sebi. In ja, jasno je, da je mogoče tok epidemije obrniti samo z zrušenjem take vlade. Ko ljudje začutijo, da njihova svoboda ni ogrožena, bodo pripravljeni biti vrhunsko disciplinirani, ker pač spoštujejo svobodo drug drugega. Sedanja vlada tega paradoksa ne razume, deluje v skladu z nizko postavljenimi standardi svojih članov, še posebno vodje. Copy-cat Trumpa, ki med pomembnim državnim govorom reciklira svoj že zdavnaj razkriti plagiat Blaira in Masaryka in napade sposobnega, a neposlušnega lastnika smučarskega centra, tem bolj, ker nosi isto ime, zdaj enako, kot Trump misli, da lahko vse to počne, zgolj da pokaže, da je on na oblasti. Glede ene stvari ima prav, in sicer, ko svojemu dvojniku po imenu pravi klovn. Ne zato, ker bi ta bil v resnici klovn, ravno nasprotno: žalitev se vrne tja, kjer je - podzavestno - še kako smiselna.

Če so nove družbene okoliščine in nova državna oblast postavili svobodo na prvo mesto, potem je to ena od dobrih posledic epidemije. Nič drugega nam ni storiti, kakor da jo sprejmemo, negujemo in uporabljamo. In zato jo je treba okronati! (Korona = krona.)

Potreba po svobodi, ki smo jo zaznali, še ne pomeni, da smo jo tudi osvojili. Pot je dolga in težka, toda cilj je jasen, kar močno olajša delo. V tem smislu je Janša odpisan, prav tako kot Trump. In nikomur pri polni zavesti ne bo padlo na pamet, da bi gojil kakšno posebno upanje ali izražal navdušenje nad novo vlado in se kaj posebej ukvarjal z njenimi začetnimi uspehi. S pridobljeno svobodo so nam povrnjeni odgovornost, kritičnost, spoštovanje neizpodbitnih dejstev in domišljija. In predvsem dragoceno spoznanje, da izborjene svobode nismo dobili za vedno in da je ta nenehno v nevarnosti. Svoboda je tudi duhovita: karkoli si že o trenutnem možnem mandatarju mislijo razumni komentatorji, on je rešitev. Tukaj imajo sramotilci iz Janševega medijskega centra tragično prav, a so zgolj dober dodatek k vicu, ki ga je za nas pripravila svoboda. Bolj kot kadar koli prej je zdaj vse boljše od SDS-Janševe vlade. Kratko jezdenje na epidemiji se je končalo s padcem na prašna tla: ta vlada preprosto ni bila sposobna takoj na začetku vodenja obvladovanja epidemije prepustiti strokovnjakom ter izbrati dobrih govorcev za komuniciranje z javnostjo, najbolje že obstoječih bolnišničnih predstavnikov za stike z javnostmi. Vsi ti ljudje bi ob delu, ki ga opravljajo, z veseljem ostali v senci in slavo prepustili vladi - in slava bi bila zaslužena, saj je dobra izbira znak dobre politike. In tu smo pri največjem psihološkem in družbenem problemu Janše in njegove stranke: nočejo vključiti/izbrati nikogar, ki ni njihov, v zaprtem bazenu sicer številčnega članstva svoje stranke pa nimajo dovolj kandidatov, še sploh ne takih, ki so dovolj dobri. Nič ni bolj naravno, kot da potem infantilno projicirajo vse svoje težave in pomanjkljivosti na druge. V tem smislu je Janšev medijski center dejansko edini, ki nas zalaga z resnico, vendar notranjo resnico stranke: popolnoma točno prenaša sliko stranke, njenega vodje in članstva. Nobena druga stranka svoje realnosti ne prikazuje tako neposredno in neusmiljeno. Vedno sem se čudila, zakaj javnost ne posveča dovolj pozornosti tej popolni odkritosti, tem neizpodbitnim dejstvom, ki pričajo o nepismenosti, nesposobnosti, lažnivosti, moralni in materialni skorumpiranosti, nizkotnosti, neumnosti, zločinskih namerah in neizmernem sovraštvu.

Odgovor sem najpogosteje našla v dejstvu, da se ljudem to gabi in jih navdaja z občutkom sramu. Zdaj, z osvojeno svobodo, ni smiselno podaljševati strankinega mazohizma, ki nenehno žali in trpinči tudi druge. Eden od pogojev za ohranitev svobode, zlasti svobode izražanja, je, da se SDS reši svojega ponižujočega položaja, z ukinitvijo, administrativno ali finančno, medijskega centra. Kar se tiče pričakovane abstinenčne krize v stranki, ji bo najbolje lahko pomagal dr. Krek, potem ko bo vodenje NIJZ predal za to primernejšemu kadru.

Zato smelo vstopimo v novo leto, s pridobljeno svobodo. Vsakomur v politiki, ki bo to želel in ki v zadnjem času ni veliko lagal ali žalil, bi morali dati priložnost, da se odkupi in izkaže. Drugi - osiromašeni, izčrpani in še vedno pripravljeni na upor - ne bomo ničesar odpuščali. Pošten dogovor, mar ne? Samo da svobodi na pade krona z glave …