Ihta, s katero so ga njegovi dotedanji sodelavci demantirali in razlagali, da Slovenija nikakor ni razlog Sanaderjevega odstopa, je bila svojevrstna potrditev, da je bila Hrvaška za zastoje na svoji poti v EU odgovorna predvsem sama. Kljub temu so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško sredi poletnih vročin povsem ohladili. Vodenje vlade je prevzela Jadranka Kosor, ki je samo teden kasneje vodila Croatia Summit 2009 v Dubrovniku. Kot odraz nizke ravni v odnosih sem bil tja poslan kot takratni koordinator zunanjega ministrstva za Zahodni Balkan in naključje je hotelo, da je bil prav na dan mojega prihoda v Dubrovnik v Delu objavljen moj članek o tem, kako si je Hrvaška v nasprotju z vsemi temeljnimi načeli mednarodnega prava prilastila del slovenskega ozemlja s tem, ko je na silo vzpostavila mejo po sredini Piranskega zaliva, ki je prej nikoli ni bilo. V Dubrovniku sem sedel ob kolegu, veleposlaniku ene od vodilnih evropskih držav, ki je prebiral tekst, za katerega se je izkazalo, da je moj članek, ki ga je hrvaška diplomacija že zjutraj prevedla in dala v branje izbranim diplomatom, seveda skupaj s pojasnili, da navedbe ne držijo. Kolega sem povprašal za mnenje in je lakonično odvrnil, da gre za nepomemben spor, ki pa žal povzroča ogromno škode. In še danes je tako.
Ko je Hrvaška julija 2015 izpeljala obveščevalno-prisluškovalni napad na arbitražno sodišče, je postalo dokončno jasno, da si Hrvaška ne želi rešitve mejnega vprašanja s Slovenijo zato, ker bi s tem ošibila svoje pozicije v drugih mejnih sporih, zlasti s Srbijo in Črno goro. V intervjuju za STA sem dan po objavi prisluhov Sekolec-Drenik v srbskem tabloidu Kurir in nekaj ur za tem v hrvaškem Večernjem listu (lastnik obeh je avstrijska Styria) napovedal, da bo imelo Hrvaško dejanje dolgoročne negativne posledice ne le za odnose med državama, ampak tudi za celotno balkansko soseščino. Na žalost se nisem zmotil. Namesto da bi arbitražni sporazum postal model za reševanje mejnih vprašanj med državami, ki jih same niso sposobne rešiti, imamo danes na Balkanu razmere, v katerih ima Hrvaška odprta mejna vprašanja z vsemi sosedami nekdanje skupne države in je z vsemi v resnih sporih. Medtem so šla po zlu pričakovanja, da bo Hrvaška po vstopu v EU v soseščini delovala konstruktivno, uredila težavne odnose s Srbijo in ji pomagala na poti v EU. Dogaja se ravno obratno, odnosi med državama so najslabši v zadnjih 20 letih in vse bolj v znamenju političnih zaostrovanj, a tudi oboroževalne tekme, v kateri Hrvaška kot ena od treh najrevnejših članic EU kupuje draga vojaška letala pri Američanih, še bolj revni Srbi pa jih kupujejo pri Rusih. Predvsem pa je vse bolj skrb vzbujajoč odnos Hrvaške do BiH, kjer se vrstijo ostre hrvaške zahteve po zaščiti menda ogroženih Hrvatov, podobno kot Srbija v BiH že ves čas stopa v zaščito menda ogroženih Srbov.
Manjka namreč edinole to, da bi po tožbi Slovenije zoper Hrvaško zaradi nespoštovanja načel mednarodnega in evropskega prava tožbo vložila Hrvaška, “zato ker Slovenija vztraja pri spoštovanju mednarodnega prava”
