Mina, ki jo je razneslo v Sloveniji

V arbitražni sagi, katere ključni del je arbitražna prisluškovalna afera, je največji zaveznik Slovenije mednarodno pravo, ostalih močnih zaveznikov, ki bi podpirali implementacijo arbitražne razsodbe, je zelo malo. V arbitražnem postopku sta grešila slovenski arbiter Jernej Sekolec in slovenska agentka pred arbitražnim sodiščem Simona Drenik, saj sta nedovoljeno komunicirala, povrh vsega celo po nezavarovani telefonski liniji. Hrvaška obveščevalna služba SOA je te pogovore prestregla, hrvaška politika pa jih je izkoristila za izstop iz arbitraže in odstop od arbitražnega sporazuma, ki jim je v zameno za ureditev mejnega vprašanja omogočil pot v EU. Arbitražno sodišče je v vmesni sodbi povedalo, da je bila omenjena kršitev procedur sodišča resna, a je po zamenjavi arbitrov nadaljevalo delo in junija 2017 sprejelo mednarodno zavezujočo končno razsodbo.
Z vidika slovenskih nacionalnih interesov glede arbitraže bi vse od vmesne razsodbe celoten politični spekter moral popolnoma pozabiti na Drenikovo in Sekolca, energija vseh političnih sil v državi pa bi se morala usmeriti v uresničitev arbitražne razsodbe. Bi se morala, a dobro vemo, da je skrb za uresničevanje zunanjepolitičnih interesov Slovenije slovenskemu političnemu razredu španska vas. SDS kot največja opozicijska stranka je ves čas kazala nenavadno veliko mero razumevanja za interese njihovega političnega zaveznika, hrvaškega premierja Andreja Plenkovića, da je arbitražna razsodba mrtva in da se morata državi vrniti k bilateralnemu reševanju mejnega spora.
Janšev in Plenkovićev sorodnik v Evropski ljudski stranki, predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, pa se je letos spomladi (pravno sicer legalno) mimo nacionalnih arbitražnih interesov lotil ugotavljanja, kdo je (politično) odgovoren, da je prišlo do nezavarovanega pogovora Drenik-Sekolec. Toninova tarča je bil bivši "arbitražni" zunanji minister Karl Erjavec, s katerim si redno izmenjujeta sporočila o politični smrti. Tonin je na aktualnega obrambnega ministra streljal z najmočnejšim topom, ki mu je bil na voljo, s Komisijo za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS), v kateri ima večino do Hrvaške prijazna opozicija.
Iz obstreljevanja je Erjavec izšel sicer z manjšimi praskami, a težava je v tem, da je Toninovo topovsko mino na veliko veselje Hrvaške - takšnega darila se niso nadejali - razneslo v Sloveniji. Čeprav je Tonin delu Sove v arbitražnem procesu namenili pozitivne ocene, pa je razgrnitev KNOVS-ovega javnega dela poročila o arbitraži medvedja usluga slovenskim interesom. Sova je v sodelovanju z bosansko obveščevalno službo dokazala, da je hrvaška SOA tista, ki je v arbitražnem postopku ofenzivno delovala z namenom, da Hrvaški omogoči izstop iz arbitraže. Sova pa je ves čas delovala, kot je razvidno tudi iz KNOVS-ovega poročila, defenzivno, varovala je nacionalne interese v arbitraži pred hrvaškimi obveščevalci. Prejšnji teden, po objavi poročila KNOVS-a, so hrvaški mediji v tesni kolaboraciji s hrvaško vlado složno obrnili sliko ter Slovenijo in Sovo poskušali pokazati kot tisti, ki sta se na arbitražo pripravljali kot na obveščevalni postopek, ne pravni. Vse skupaj pa je za tuje opazovalce, ki slabo razumejo arbitražo, zelo slaba popotnica pred obravnavo slovenske tožbe Hrvaške pred Sodiščem EU, za katero je znano, da ni zgled imunosti na politične vplive.
Čeprav smo že večkrat opozorili na izjavo direktorja Sove Rajka Kozmelja, pa je nanjo v razumevanju arbitražne sage treba vedno znova spomniti: "Skrbi me, da pri aferi arbitraža nekateri subjekti v Sloveniji po naročilu in zelo verjetno za plačilo iz tujine delujejo proti interesom države." Hrvaška ima torej v Sloveniji petokolonaše. In ni za izključiti, da SOA in hrvaška vlada nimata že celotnega, ne le javnega in počrnjenega dela poročila KNOVS-a o arbitraži, vključno seveda s tajnim delom. Slednjega ne pozna niti večina slovenskih poslancev.