Decembra je 24ur.com poročal, da Janševa vlada imenuje dvakrat hitreje kot Šarčeva. Takrat so bili pri 1117 imenovanjih in 395 razrešitvah. Na vsaki dve smrti zaradi covida vlada nekoga imenuje ali razreši.
Pisal sem že o dveh naravnih katastrofah, ki sta hkrati prizadeli Slovenijo. Ampak Janševa vlada v resnici ni naravna katastrofa. Temeljit, premišljen načrt je, ali vsaj dosledna taktika, uzurpacija javnega, ki pa ji, bistveno, primanjkuje kadra.
Drugače si ne znam razložiti vseh odmevnih imenovanj v zadnjem letu in pol. Na odločevalske pozicije stopajo Janševi kadri ob spremljavi kategoričnih odklonilnih mnenj strok, medijev in javnosti. Naj naštevam? Samo nekaj zadnjih vodstvenih: Moderna galerija, Javna agencija za knjigo, Furs, minister za pravosodje, Muzej za arhitekturo in oblikovanje ... O gospodarstvu vem premalo, so pa zamenjali večino svetov mnogih firm v državni lasti. Tudi pri posrednem kadrovanju, odločitvah o financiranju na primer, se pojavljajo podobni vzorci: amaterska javna podoba predsedovanja EU, medijski razpis, finančno obleganje STA …
Ampak zakaj? Zakaj Janši tako zelo primanjkuje kadra, da iz penzije vlači upokojence, da ljudi namešča na pozicije, o katerih ne vedno ničesar ali pa so se že izkazali za nesposobne, ljudi, ki so v očitnih konfliktih interesov, da nastavlja kaznjence in očitne zgolj izvrševalce? Res ne more najti vsaj nevtralnih kadrov, ljudi, ki bi jim javnosti in stroke naklonile vsaj zdravo skepso namesto odločnega zavračanja?
Ena teorija je ideološka. Ta je že pregovorna: ni važno, kaj zna, važno je, da je naš. Ta teorija psihologizira. Pravi, da Janez ob sebi ali pod sabo ne prenese ljudi, ki dvomijo, ljudi z mnenjem. In z druge strani, strani potencialnih kadrov, da je Janezova politika enostavno preumazana, presovražna, da bi vstopali vanjo. Da Janez zavrača in odvrača dobre kadre.
Ne vem, ali ideološka teorija pije vodo. Prepričan sem, da je tudi na desnem političnem spektru, med ljudmi, ki verjamejo v tradicionalne vrednote, v zložne in pazljive spremembe, med žlahtnimi desničarji, če uporabim ta démodé izraz, dovolj sposobnih, izkušenih kadrov za potrebe male Slovenije.
Ampak Janez jih noče. Ne spusti jih zraven. Če pridejo zraven, jih demontira, pootroči, razoroži.
Zato mi je bližje druga teorija. Teorija podjetja.
SDS je firma. V najbolj kapitalističnem smislu. SDS je firma, katere edini cilj je povečevati dobičke in moč svojih lastnikov. Lastnika. SDS je družinsko podjetje. SDS kadruje in financira tako, da se čim več javnega denarja pretoči nazaj v – SDS. Že leta krožijo govorice, da kadri, ki jih nastavi SDS, SDS-u po enem ali drugem ovinku nakazujejo desetine, klasične katoliške desetine, svojih plač. Nikakor ne trdim, da to vem, me pa ne bi niti malo presenetilo.
Če SDS analiziramo kot firmo, ki dela sovražni prevzem druge firme, firme Slovenija, stvari postanejo jasne. Ker ko Slovenija ne bo vredna nič več, jo lahko SDS in njeni poslovni partnerji v tujini kupijo krepko pod ceno
In tu je kleč ideološke teorije. Janezu je povsem vseeno, kako je ideološko pozicioniran. Kar je eklatantno razvidno iz njegovega CV-ja. Ideologija je zanj sredstvo, ne cilj. Mislim, da mu gre resno na živce, da je naletel na situacijo, v kateri se je moral soočati z epidemijo in pri čemer je pogrnil na celi črti. Veliko ljubše bi mu bilo, če bi Šarčeva vlada padla nekaj mesecev kasneje, ko bi se lahko zavihtel na anti-vax pozicijo a la Trump, ki je popularnejša in lažje instrumentalizirana.
Skratka, napako delamo, ko Janezu pripisujemo desničarske, fašistične, konzervativne ideale. Janezu je vseeno za geje in migrante in Rimskokatoliško cerkev in, spet eklatantno razvidno, javno finančno vzdržnost. Janez hoče keš. In moč. Ker moč je keš.
Če SDS analiziramo kot firmo, ki dela sovražni prevzem druge firme, firme Slovenija, stvari postanejo jasne. Sloveniji je treba znižati vrednost delnic, razsuti kadrovsko strukturo, demontirati renome, jo devalvirati. Ker ko ne bo vredna nič več, jo lahko SDS in njeni poslovni partnerji v tujini kupijo krepko pod ceno. Potem bodo izvedli klasično kapitalistično strategijo. Kako že gre? Racionalizacija poslovanja – odpuščanja. Restrukturiranje – kapital v eno firmo, delavci v drugo, prvo prodamo, drugo v stečaj. In vsi ti zvesti, novi kadri bodo prej ali slej ostali zavrženi ob cesti v svetlo bodočnost. Idealna kapitalistična firma potrebuje samo direktorja, mogoče tajnico, nepremičnine, patente in profit.
Janez izbira kadre, ki mu bodo vrnili uslugo. Tako ali drugače. Samo to je važno. Twist je v tem, da firma SDS zaposluje v firmi Slovenija, se pravi, da podjetje, ki izvaja sovražni prevzem, kadruje v podjetju, ki ga prevzema. Kar je idealna pozicija za prvo podjetje.
Teorija podjetja pojasni tudi neverjetno obstojnost in čvrstost te vlade. Dokler firma posluje pozitivno, je ne bo nihče zaprl. Tudi če jo javnost kategorično obsoja. Tudi če je na ulicah štirideset tisoč ljudi. Privatna firma je. Kaj jih briga!
Ampak naj uravnotežim, ko je Večer ravno prejel ta sredstva: tudi na drugi strani kadrovsko ni veliko bolje. Pretežno je pozicija opozicije še vedno predvsem anti Janša. Ni videti, da bi operirali s kakim velikim kadrovskim potencialom, ni vlade v senci, ki bi sproti komentirala in predlagala boljše rešitve.
Kar pomeni, da je Janši uspelo. Politiko je Slovencem priskutil, mlad, perspektiven kader pa odgnal.
In dokler one in oni ne prevzamejo ključnih funkcij, ne bo bolje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
