Priročnik ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj definira narcistično osebnostno motnjo takole: oseba ima grandiozen občutek lastne pomembnosti, pretirano poudarja svoje dosežke, pričakuje, da bo prepoznana kot superiorna; oseba je obsedena s fantazijami uspeha, moči, genialnosti, lepote; oseba verjame, da je posebna in da se lahko druži le z drugimi posebnimi ljudmi (ali organizacijami) ali da jo lahko razumejo le oni; oseba potrebuje pretirano občudovanje; oseba ima občutek upravičenosti, na primer nerazumno pričakovanje prednostne obravnave zase ali ubogljivosti drugih; oseba izkorišča druge za doseganje lastnih ciljev; osebi manjka empatija in ni pripravljena razumeti potreb drugih; oseba pogosto zavida ali verjame, da ji zavidajo drugi; oseba kaže arogantne, ošabne vedenjske vzorce in stališča.
"Psihopata" ali osebo z antisocialno osebnostno motnjo ta priročnik opisuje kot nekoga, ki: ne sprejema družbenih norm in norm, ki uravnavajo zakonito obnašanje; je nepošten, pogosto laže, uporablja lažne identitete in izrablja druge za svoj užitek ali doseganje prednosti; je impulziven in ni sposoben načrtovanja; je razdražljiv in agresiven; je ravnodušen do lastne varnosti in varnosti drugih; je konsistentno neodgovoren, se ne drži dogovorov; je brez vesti, ne zmeni se za ljudi, ki jih je prizadel ali z njimi slabo ravnal.
Kolumno bi lahko na tem mestu zaključil s pomenljivim: "A? A štekate? A koga prepoznate?"
Ampak tokrat ne želim govoriti samo o Janši.
Osebnostne motnje seveda niso kot okužba, da bi bil človek na testu pozitiven ali negativen. Osebnostne lastnosti so razporejene po spektrih in stopnjah. V določenih obdobjih ima katere od prej naštetih lastnosti do neke mere prav vsak med nami. Problem oziroma diagnoza sledi, ko postanejo te lastnosti pretirano izražene, prevladujoče, ko vodijo v dejanja in obnašanja, ki so za posameznika ali družbo škodljiva. Prav tako te lastnosti niso nujno zgolj lastnosti posameznic in posameznikov. Analitično jih lahko pripišemo tudi skupinam, organizacijam, družbam kot celotam. Vrsta študij je tako analizirala recimo psihopatologijo nacistične Nemčije in južnoafriškega apartheida, o deviacijah lahko govorimo pri raznih gibanjih (teroristične ali nacionalistične organizacije), medijih, korporacijah in celo kapitalistični družbeni ureditvi kot celoti.
Prav tako kot to velja za posameznike, imajo skupine, organizacije in družbe vse te lastnosti ves čas vsaj latentno prisotne. Problem nastane, ko se tovrstne odklonske, škodljive lastnosti ali vedenja pretirano izrazijo, kar se pogosteje zgodi, ko je sistem pod stresom, obremenjen, v stiski ali disfunkcionalen.
Uganite, kje smo danes.
Škodljiva, patološka ravnanja in obnašanja so v slovenski živelj porazdeljena precej enakomerno, med oba (sta res samo dva?) politična pola, po mestih in po vaseh, med revne in bogate. Kažejo jih vlada, ko ošabno in oholo vztraja pri nesmiselnih ukrepih, in državljani, ko zaradi tega niti smiselnih ne upoštevamo več. Kažejo jih uprave, ko brezsrčno odpuščajo in onesnažujejo v imenu profita, in nasilneži, ko ropajo in morijo za drobiž. Psihopati anonimno napadajo po družbenih omrežjih, narcisi nakupujejo brez mask, psihopati se brezobzirno komolčijo in kradejo, narcisi zasedajo funkcije, za katere so nekompetentni, psihopati brcajo sosedove mačke, narcisi gredo namesto na volitve na izlet, psihopati za mirne proteste izdajajo sodne naloge najstnikom, narcisi širijo teorije zarot.
Spekter, razumete? Različne stopnje.
Mladinski svet Slovenije je pred kratkim izdal mnenjski dokument, ki opozarja, da so zaradi epidemije močno narasle psihične težave pri mladostnikih, podobne vzorce so zaznale tudi organizacije, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem odraslih. In ko se poslabša duševno zdravje posameznikov, se poslabša duševno zdravje družbe kot celote.
Tudi iz anekdot vemo, da je z zdravstveno in politično krizo priplavala na površje vrsta patologij posameznikov in organizacij. Še iz prvega vala novega koronavirusa se spominjam A4-listov z napisom Samo za domačine! na sprehajalnih poteh v okolici Ljubljane. Pa raznih zanikovalcev tipa Potrč. Kacinovih freudovskih zdrsov "dokler lahko". Potem so tu non licet bovi ukrepi, ki veljajo samo za navadne smrtnike. Prednostna cepljenja povsem neogroženih. Nabave s provizijami prek družinskih podjetij, tajni javni podatki …
V istem času je med prebivalstvom vzniknilo, delovalo in še deluje veliko izredno pozitivnih, požrtvovalnih, toplih in konstruktivnih iniciativ. Botrstvo, Duh časa, Mask_sign, Rdeči križ, Sledilnik, #skulturo ... preveč, da bi jih lahko vse naštel, ter ogromno prostovoljk in prostovoljcev, ki so se vključili v zdravstvene procese in pomoč ogroženim. Vsi ti noro kul ljudje in organizacije prav tako predstavljajo značajske, osebnostne lastnosti Slovenije. Tudi to smo mi. Obe naslovni osebnostni motnji sodita med težje ozdravljive, saj se pacienti svojih težav ne zavedajo ali pa se jim ne zdijo problematične in zato v procesu zdravljenja ne sodelujejo. Vendar ne gre drugače kot z delom na sebi. In tudi če tisti najbolj zakrknjeni in vase zaverovani psihopati in narcisi odpadejo, ker ne bodo nikoli boljši, se lahko kot družba potrudimo spodbujati, promovirati in izpostavljati svoje najboljše člane, svoje najboljše lastnosti.
Za začetek pa moramo prepoznati narcise in psihopate med nami in v nas samih, si jih priznati, jih primerno označiti in izločiti.
Kako že gre? "We need to talk about Kevin." *
* Pogovoriti se morava o Kevinu
Obiščite spletno stran brez oglasov.
