Močno upam, da kdo, v medijih recimo, ali pa na katedri za politologijo, beleži vsa nizkotna dejanja, deplasirane izjave in splošno delovanje te vlade in njenih oprod. Ker je bilo že nekaj dni po štartu jasno, da vsega sproti ne bomo niti sprocesirali, kaj šele, da bi si zapomnili ali imeli pregled. Pa bo treba vse skupaj izdati, kot študijo, kot svarilo zanamcem.
Ne mine dan, ampak dobesedno ne mine en sam dan, še ob nedeljah in praznikih tvitajo, da ne bi na dan prišli nova žalitev za zdrav razum, nova eksplicitna kraja, nov korak k razdoru in razkroju. Zbujamo se v čedalje slabšo, čedalje bolj razklano državo, med čedalje manj kompetentne kadre, vsako jutro dihamo slabši zrak, dobesedno in v prenesenem pomenu. Janez in Janezovi vsakodnevno vlečejo poteze, ki jih bodo morali popravljati še naši otroci, če bodo hoteli živeti v kolikor toliko zdravi, povezani in delujoči družbi.
Režejo socialne pravice. Zaščito okolja. Avtonomnost strok. Ukinjajo neodvisne institucije. Uničujejo terene ustvarjalnosti in inovativnosti. Uveljavljajo svoje enoznačne in edine možne vrednostne sisteme. Sistemsko in individualno si podrejajo vse vzvode moči. In moč je vse, kar poznajo, kar razumejo. Janez in Janezovi nas rinejo v preteklost, na globalni jug, v prostore in čase jasnih hierarhij, pravil, smislov. Prek totalke v totalitarizem.
Janez se je prejšnjikrat naučil, da krmilo ne bo dolgo v njegovih rokah. In je naredil načrt. No, ne ravno načrt. Če je v prejšnji krizi še videl smisel v ustvarjanju vsaj navideznega grajenja, sobivanja, je tokrat zelo jasen: rušili bomo. Države se je lotil z macolo. Macolami. Janez vihti člane svoje vlade kot macole, z njimi udriha po vsem, kar štrli iz sprijaznjenosti, kar smrdi po demokraciji. Upa, da bo zverižena gmota, ki bo ostala do volitev, dovolj obtolčena, dovolj zmaličena, da ne bo več imela moči ali volje do upora.
Janez računa, da bo drugo leto kripa že tako zdelana, da nam bo zanjo vseeno. In mu jo bomo dali, naj pač počne z njo, kar ga je volja. Ker itak niti vžgala ne bo več, kaj šele, da bi nas kam pripeljala. Nad avtoradio pa se je spravil najprej.
"Izvoli, Janez," rečemo v njegovi fantazmi, "odpelji jo."
"Aaaa!" odkima on. "Eeee, to pa ne, fantje. Odvoz je storitev. Pa reciklaža. Tole bo jurja. Da odpeljem."
Janez bi našo državo raje spravil na odpad, raje razglasil za totalko kot popravljal, klepal, vozil. Ker so mu jo že dvakrat vzeli. Ko jo je ravno pripeljal iz pralnice in obesil dišečo smrečico.
Ni naključje, da je Janez najprej, pred vsem drugim, odprl avtopralnice.
They can appear to themselves every day
On closed circuit TV
To make sure they’re still real.
It’s the only connection they feel.
- Pink Floyd: The Fletcher Memorial Home
~
E moj Sančo, ljudi niski duhom,
za vino i slaninu,
lako po potrebi mijenjaju doktrinu
i kad su na pravoj strani, njima je blisko,
da udaraju ispod pojasa, nečasno, nisko.
- Rambo Amadeus: Don Kihote i Sančo Pansa
~
Moj fiat stilo 1.9 JTD, letnik 2006, je kripa, priznam. Zanj ne dobim več niti 500 evrov. Ampak je moj in me pripelje na cilj. Obtolčen je in spraskan, nekaj lučk na armaturni plošči se ves čas prižiga. Prtljažna vrata se včasih ne odprejo. Vseeno ga vsake toliko časa odpeljem v avtopralnico.
Janez, jaz te ne razumem.
Prvič, avto ni samo tvoj. Naš je. Skupen. In za nas vreden precej več kot za zavarovalnico ali na odpadu. Ker nas pelje. Za cilj, smo se zmenili, se sproti menimo.
Drugič, avto je tudi tvoj. Udrihaš pa tako, da bo obtičal na mestu ali zgrmel s cestišča.
Drugega avta nimaš, Janez, niti ga ne moreš kupiti. Druge Slovenije ni. Tudi če ti totalko prepustimo, je ne boš več spravil v vozno stanje.
Še manj pa razumem vas, sovoznice in sovozniki, sopotnice in sopotniki.
Še ni dovolj?
Eh. Hotel sem pisati še o konstruktivni lustraciji (vsem zdaj politično nastavljenim za deset let prepovemo opravljanje funkcij). Pa o velikem rdečem reset gumbu (s katerim opozicija enostavno razveljavi vse ukrepe, sprejete od petka, trinajstega). O tem, da Janezov povsem neoriginalni načrt deluje samo, če gre do konca (Rusija, Madžarska, Poljska), sicer se sfiži (ZDA, Velika Britanija). O tem, da se še da, da še ni totalka, da še lahko zvozimo …
Leto je minilo. Hotel sem vprašati, ali še niste opazili, kam gremo. In ali vam je to res kul. Ali samo ne razumem in se v resnici strinjate z Janezom, ali mu verjamete, da lahko z macolo popravi občutljiv in kompleksen mehanizem, ki že v štartu ni deloval stoodstotno …
Ampak sem utrujen.
Utrujen, kot Janez računa, da bom.
Kot Janez računa, da bomo kmalu vsi.
Leto je minilo. Leta minejo. Mojemu fiatu bo prej ali slej odpovedalo kaj, kar bo stalo več kot 500 evrov. In ga ne bo imelo smisla popravljati. In ga bom zamenjal. Če bo serviser prijazen, ga bo vzel za dele in mi ne bo računal odvoza na odpad.
Tudi državo se da prodati po delih. V naši bližini je nekaj takih. Držav totalk.
Da pa smo si na jasnem: njihovi državljani hodijo peš.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
