Mojstri preusmerjanja pozornosti: Kaj se skriva za vojno napovedjo nevladnikom

Kako skriti predsednikov spolni škandal? Nič lažjega. Napovejmo vojno Albaniji." Tako nekako se v filmu Pasji dnevi glasi nasvet profesionalnega spin doktorja ameriškemu predsedniku, ki mu zaradi zapeljevanja mladoletnice grozi, da bo izgubil volitve. Nauk je preprost: z dobro zasnovano preusmeritvijo pozornosti se da v politiki skriti ali spraviti čez čisto vse. Taktika ima dolgo zgodovino in tudi pri nas jo je marsikateri politik že do potankosti izmojstril. Tudi aktualni okoljski minister Andrej Vizjak.
Vprašajte sto ljudi, za kaj je šlo maja pri spremembah gradbene zakonodaje in protestih pod geslom Narave ne damo, pa vam jih bo devetindevetdeset odgovorilo, da za izključevanje naravo- in okoljevarstvenikov. Minister je v zadnjih dveh mesecih taktično resnično briljiral. Ne samo, da se v nasprotju s splošnim pričakovanjem očitka o izključevanju ni branil: vsakič znova mu je, ne glede na to, koga je imel na drugi strani, z veseljem pritrdil. Hkrati je postregel s podatki o financiranju okoljevarstvenih nevladnih organizacij iz državnega proračuna in tako razpravo vedno speljal v smer parazitov, prisesanih na državni proračun. Ves mesec so bile nevladne organizacije tako v ospredju debate o spremembah gradbene zakonodaje, medtem ko so druge bolj radikalne in mnogo bolj nevarne spremembe gradbene zakonodaje ostale prezrte.
Zgodba še ni dobila epiloga, saj okoljevarstvene organizacije spremembe izpodbijajo pred ustavnim sodiščem. Poglejmo si, za katere spremembe gre in zakaj je bistveno, da je z Vizjakovimi namerami seznanjen sleherni državljan, ki mu je količkaj mar za to, kje in kako živi.

Dopuščanje gradnje brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja

Doslej se je gradnja večjih objektov lahko začela šele, ko so investitorji zanje imeli pravnomočno gradbeno dovoljenje. Odslej investitorjem na pravnomočnost dovoljenja ne bo več treba čakati. Graditi bodo lahko začeli takoj, ko jim bo okoljsko ministrstvo izdalo dovoljenje, ne glede na to, ali se bo morda nanj kdo pritožil na sodišče. Lahko se bo torej zgodilo, da bo gradnja že stekla, nakar bo sodišče odločilo, da je nezakonita, in dovoljenje razveljavilo.

Iz varuhov zdravja in okolja v uslužbence investitorjev

Temeljni varuhi zdravja ljudi in narave v Sloveniji so pristojni javni zavodi, kot na primer zavod za varstvo narave, zavod za gozdove in zavod za ribištvo. Zadolženi so za mnenja, ali je določena gradnja skladna s predpisi. Če ni oziroma je projekt preveč škodljiv, je doslej veljalo, da izdajo negativno mnenje. Po novem pa morajo mnenja dopolniti še s predlogi rešitev oziroma, kot pravi novi zakon, s smernicami in pogoji za izvedbo gradnje. To v praksi pomeni, da v primerih, ko projekt ni v skladu s pravili in zakonodajo, ne smejo več izdati negativnega mnenja, temveč morajo zanj poiskati rešitev. Z novostjo ni na prvi pogled nič narobe, celo zelo razumno zveni. Saj upravo menda plačujemo za to, da pomaga državljanom in gospodarstvu?
A naj nas to ne zavede: sprememba je problematična z več vidikov. Najprej zato, ker vsak projekt enostavno ni popravljiv. Nekaterim bi pomagala edino selitev na drugo lokacijo. Nekaterim niti to ne, ker so tako škodljivi, da niso sprejemljivi nikjer. Za nobene od teh pristojni zavod ne more pripraviti pogojev, pod katerimi bi bila gradnja možna, ker ni (vsaj) na tisti lokaciji dopustna pod nobenim pogojem.
Druga težava je, da bi za pripravo rešitev zavodi potrebovali znanja in kadre, ki jih nimajo. Niso namreč bili ustanovljeni za izdelavo projektantskih rešitev, temveč za varstvo zdravja, voda, tal, kulturne dediščine, zavarovanih vrst rastlin in živali. Zato ne zaposlujejo arhitektov, inženirjev, statikov in gradbenikov, temveč v prvi vrsti biologe, umetnostne zgodovinarje, morda pravnike. Nova ureditev jih tako postavlja pred nemogočo nalogo. A še bolj skrb zbujajoče je, da zanjo vlada ni predvidela nobene rešitve. Napovedana ni nobena kadrovska krepitev pristojnih zavodov niti jim nihče ni obljubil dodatnih sredstev, kaj šele, da bi vlada kaj od tega že realizirala, čeprav nova ureditev velja že od začetka maja.
Malo verjetno je torej, da je vlada z novimi nalogami iskreno iskala rešitve. Precej bolj verjetno je, da hoče z njimi pristojne zavode samo zvito in naskrivaj prisiliti k avtocenzuri. V to, da bodo v prihodnje namesto, da bi se mučili s projektantskimi rešitvami, za katere niso usposobljeni in za katere nimajo ne prostega kadra ne časa, projektne pomanjkljivosti in tveganja raje kar spregledali in vseeno izdali pozitivno mnenje.

Skrajšanje pritožbenih rokov za polovico

Če se doslej investitor, neposredno prizadeti občan, civilna iniciativa ali nevladna organizacija niso strinjali z odločitvijo ministrstva glede gradbenega dovoljenja, naj si bo pozitivno ali negativno, so imeli trideset dni časa za vložitev tožbe. Odslej jih imajo samo še petnajst ali polovico manj. Minister trdi, da s tem samo upravičeno skrajšuje postopke, ker da trajajo predolgo. Pa jih res?
O gradbenem dovoljenju za HE Mokrice, na primer, sta agencija in ministrstvo za okolje sprva odločala tri leta in pol. Nato še sodišče štiri mesece, agencija za okolje pa v ponovljen postopku sedaj zopet odloča že celo leto. Postopek traja skupaj torej že pet let. Dolgo trajajo tudi odločanja v drugih primerih. Petnajst dni je pri takšnih časovnicah nepomembnih. Minister ni naiven in to zelo dobro ve. Zakaj torej vztraja? Možen je en sam odgovor – ker se boji tožb. Če skrajšaš čas za pripravo tožbe, bo ta slabše pripravljena. Dokumentacija, ki jo je za to tožbo treba preučiti, ima pogosto čez tisoč strani. Zato se s skrajšanjem pritožbenih rokov za polovico možnosti, da tožbo izgubiš, eksponentno povečajo. Ker nimaš vsega niti časa dobro prebrati, kaj šele dobro argumentirano napasti. V prihodnjih dveh letih lahko zato pričakujemo padec števila razveljavljenih gradbenih dovoljenj. Ne zato, ker bi bilo manj napak, temveč zaradi slabše pripravljenih tožb.
Vse kaže, da minister celoten postopek okoljevarstvene presoje in izdaje gradbenega dovoljenja razume le kot avtomatizem za izdajo pozitivnih gradbenih dovoljenj, kjer zavrnitev očitno sploh ne pride v poštev. In žal pri tem ni edini. Na podlagi njihovega molka lahko sklepamo, da enako razmišljajo tudi pri gospodarski zbornici, saj bi sicer morali skočiti v zrak, ko se investitorjem, ki bi dobili zavrnjena gradbena dovoljenja, nerazumno skrajšuje čas za pritožbo. Razen če se seveda tudi njim zdi nemogoče, da bi lahko ministrstvo v prihodnje kakšno gradbeno dovoljenje zavrnilo.

Izločevanje nevladnih organizacij

O izločevanju nevladnih organizacij iz postopkov gradbenih dovoljenj s postavljanjem previsokih pogojev, ki jih moraš izpolnjevati celo za dve leti nazaj, je bilo v zadnjih dveh mescih že veliko napisanega. Zato tokrat pod drobnogled vzemimo tisto, kar je bilo doslej neupravičeno zapostavljeno.
Najprej, da pravico do sodelovanja podeljuje okoljsko ministrstvo, in to pod pogoji, ki jih je samo predpisalo. Ministrstvo lahko nevladni organizaciji status delovanja v javnem interesu, na katerega je vezana pravica, tudi kadarkoli odvzame, če nastane zloraba. To pravzaprav ni le možnost, temveč je dolžnost ministrstva. Na tem mestu je treba poudariti, da ministrstvo ni doslej zaradi zlorabe odvzelo statusa nobeni od sodelujočih organizacij, niti ni zoper njih sprožilo nobenih postopkov. Ko minister torej govori o zlorabah pri HE Mokrice ali tretji razvojni osi, njegovih besed ne moremo in ne smemo jemati resno, saj gre več kot očitno zgolj za poskus diskreditacije.
Enako neprepričljivo za poznavalca zveni ministrova obtožba, da nevladniki samo zavlačujejo postopke. Vrnimo se k prej omenjeni HE Mokrice: upravni organi so doslej skupaj odločali 58 mesecev, sodišče štiri mesece, nevladniki so k skupni dolžini prispevali vsega mesec in pol. Pol meseca so porabili za pritožbo na okoljsko ministrstvo in mesec za (uspešno) tožbo na sodišču. Če se postopki že zaradi česa vlečejo, se zaradi dolgotrajnega odločanja na agenciji za okolje in okoljskem ministrstvu, ne zaradi nevladnikov.
Po drugi strani smo lahko brali, da je povsem dovolj, če bo od trenutnih sedeminsedemdesetih organizacij pravico obdržalo petnajst organizacij. Pri tem se pozablja na njihovo specializiranost. Med odpadlimi sta na primer obe strokovni združenji, specializirani za ribe. Ribjih populacij v prihodnje pri posegih v reke in jezera ne bo mogel braniti več nihče. Specialisti za kačje pastirje in Planinska zveza, ki bodo status obdržali, jih namreč ne morejo, ker o ribah ne vedo nič. Nekateri so zato cinično svetovali, naj se organizacije združijo. A zahtevati od specialistov za ribe, da se združijo s specialisti za kačje pastirje, ker pač oboji preučujejo živali, je podobno nesmiselno kot od umetnostnih drsalcev pričakovati, da se združijo s hokejisti, ker se pač oboje dogaja na ledu.
Problem naj bi bil tudi, trdi minister, da gre nevladnikom samo za denar. In to ilustrira z njihovimi prihodki iz državnega proračuna. Trditev je zanimiva: zavzemanje za zdravje, okolje in naravo je po Vizjakovo očitno lahko pristno le, če je voluntersko. Samo kaj potem poreče na to, da je njegova Slovenska demokratska stranka doslej iz proračuna prejela čez 23 milijonov evrov, njihovo podjetje Nova obzorja pa še dodaten milijon in pol? Gre torej tudi njim samo za denar, ne pa za kakovost življenja v naši državi? Očitati nekomu, da je za svoje delo plačan, je seveda že samo po sebi absurd. Razen če seveda problem ni plačilo kot takšno, temveč dejstvo, da se lahko naši okoljevarstveniki profesionalno posvečajo kritičnemu nadzoru okoljskega ministrstva. Če bi to namreč počeli samo voluntersko, bi bilo njihovo delo manj temeljito in kakovostno.
Za konec se še enkrat vprašajmo, česa se minister pravzaprav boji. Začetka gradenj namreč nevladniki s svojimi pritožbami ne morejo več ustaviti, ker investitorjem ni treba čakati na pravnomočnost gradbenih dovoljenj. Zakaj torej še vedno paradoksno vztraja pri zdesetkanju potencialnih (pri)tožnikov, če za to ni več praktičnih razlogov? Spet se zdi možen samo en odgovor: ker že od začetka slepomiši. Nevladnikov se noče znebiti, ker bi se hotel znebiti zamud. Te je odpravil s tem, ko je dovolil gradnjo brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Znebiti se jih hoče, ker se boji sodišč. In zakaj bi se bal sodišč, če ne zato, ker namerava na ministrstvu gradbena dovoljenja izdati tudi za projekte, za katere ve, da jih sicer ne bi smel, ker so preveč škodljivi?
Medtem ko smo se pogovarjali o nevladnih organizacijah, je ministru uspelo demontirati vse glavne varovalke pred škodljivimi gradbenimi investicijami. Zato niso nevladne organizacije tiste, ki so potegnile kratko, kratko smo potegnili prav mi vsi. Zdaj lahko samo še držimo pesti za ustavno sodišče in upamo, da bodo vsaj tam znali videti, kaj je skrito za ministrovo vojno napovedjo nevladnikom.
•••
CNVOS, Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij