Molk kot največja napaka

Slovenija je med državami, ki so njeno politično delovanje negativno občutile na svoji koži pri enem najpomembnejših vprašanj - v sporu s Hrvaško glede priznavanja in izvedbe odločbe arbitražnega sodišča o meji med državama. Pred dobrim letom so nemški novinarji razkrili, da Juncker ni upošteval mnenja pravne službe Evropske komisije, ki je ugotovila, da drži večina trditev, ki jih Slovenija navaja v tožbi proti Hrvaški na Sodišču EU. Svojo naklonjenost Hrvaški je Juncker potrdil še oktobra letos z vztrajanjem, da je Evropska komisija pod njegovim vodstvom tik pred iztekom mandata odločila, da Hrvaška tehnično izpolnjuje pogoje za vstop v schengensko območje.
Sredi leta 2016, pred referendumom o brexitu, kjer bi bila njegova politična podpora najbolj potrebna, pa je Jean-Claude Juncker ostal tiho. Ta molk zdaj tudi sam priznava kot eno največjih napak. Njegova komisija bo tako vpisana v zgodovino kot tista, ki ji ni uspelo preprečiti, da EU ne bi zapustila ena njenih najpomembnejših članic. Širitve z novimi članicami pa ob nastopu mandata niti ni obljubljal, kar je bilo realno, zato se nihče ni razburjal.
V Bruslju pa je v začetku lanskega leta dvignilo veliko prahu imenovanje vodje Junckerjevega kabineta, Nemca Martina Selmayrja, po hitrem postopku za generalnega sekretarja Evropske komisije. To imenovanje, ki je bilo prehod z enega najvplivnejših političnih položajev v evropski komisiji na najvplivnejši nepolitični položaj v tej instituciji, je javnosti na tiskovni konferenci oznanil kar Juncker osebno.
Tudi sam je svoj mandat pred petimi leti začel z afero Luxleaks. Preden je uradno prevzel posle, je skupina preiskovalnih novinarjev na podlagi temeljite analize tajnih dokumentov razkrila, da je luksemburška davčna uprava v času, ko je vlado te države vodil Juncker in je bil hkrati tudi finančni minister, s številnimi koncerni sklenila sporazume, po katerih so plačevali veliko manj davka kot običajna podjetja.
Zdaj, ko je afera Luxleaks že zdavnaj pozabljena in Luksemburg še vedno velja za eno od davčnih oaz v EU, v Junckerjevi komisiji med svoje največje uspehe uvrščajo prav postopke proti koncernom zaradi plačila prenizkih davkov. Ob tem ko izpostavljajo visoke kazni, je treba povedati, da so te v resnici bolj visoke v očeh običajnih državljanov kot za koncerne in njihove vodilne.