Molk. Res prvo in najboljše protikrizno zdravilo?

Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravko Počivalšek je bil ta hip zadnji, ki je medijem očital, da zganjajo histerijo, ker bralce, poslušalce in gledalce obveščajo, ali ima vse bolj pogosto napovedovanje prihoda nove krize kaj teže ali ne. Bilo je v torek. Rokavico je minister medijem zalučal v obraz pred izbrano publiko gospodarstvenikov, ki so prišli prisluhnit, ali je na obzorju nova gospodarska kriza ali ne, napovedovalcem prihodnosti z Inštituta za strateške rešitve. Ter seveda Počivalšku, svojemu ministru. In zakaj govorimo o rokavici, ki je priletela v obraz medijem? Ker je gospodarski minister predstavnici sedme sile takole odgovoril, ali ima Slovenija pripravljen načrt, kako bo ravnala, če bo znašla v primežu ognjenih zubljev:

Toliko se o njej govori, da bo

"Optimist sem. Za nami je štiriletno obdobje dejanskega prehoda iz recesije v stabilno gospodarsko rast, ki je v vsakem od teh štirih let presegala tri odstotke in je bila nad povprečjem EU, lansko leto pa smo zaključili z vrhunskim rezultatom. Vsi ti rezultati temeljijo v največji meri na izvozu slovenskega gospodarstva. Kar naredimo v blagu in storitvah, v 80 odstotkih izvozimo, seveda pa to ne pomeni, da 80 odstotkov bruto domačega proizvoda ustvari izvoz. Toda od teh 80 odstotkov izvoza gre 80 odstotkov v EU. V zadnjem obdobju pa moram reči, da smo kljub vsemu, vsaj za mene, priča histeriji. Skratka - rekel bom pavšalno - mediji hočete imeti krizo, in jo bomo dobili. Toliko se o njej govori, da se bo pač res morala zgoditi. Ampak šalo na stran."

Kriza je ta hip premočna beseda

Da imajo danes besede tako moč, ve tudi gospodarski minister Počivalšek. Zato je kar sam, potem ko je postavil šalo o medijski krizni histeriji na stran, nadaljeval: "Nevarnosti v prihodnjem obdobju je več, ključni pa sta dve ..." Kar zaskrbljeno je priznal, da "na našega zeta ne moremo vplivati", četudi je tveganj zaradi trgovinske vojne obilo in še ni odgovora, kaj bo s carinami na evropske avtomobile, kar bi prizadelo tudi nas. Na trenutno pomanjkanje delavcev v naših podjetjih pa lahko vplivamo sami. Seveda, če bi okoli 20 tisoč od 76 tisoč prijavljenih na zavodu za zaposlovanje vendarle raje zagrabilo delo kot socialno pomoč, če bi lahko ob pokojnini z delom spet služili upokojenci, če bi prišlo k nam delat še več tujcev in če bi študenti tudi pri nas po prvi bolonjski stopnji zapustili šolske klopi in šli delat. Besede kriza minister ni omenil. Po njej pri nas tako še ne diši.
Kdaj je torej pravi čas za pisanje o tem, ali se časi debelih krav prevešajo v čase suhih krav? Je mogoče bolje govoriti o ciklih razcvetanja in ohlajanja gospodarstva, ki da sta v kapitalističnem ekonomskem sistemu tako naravna kot luna na nebu ponoči in sonce podnevi? Le da nihanj gospodarskih ciklov v nasprotju z vremenarji, ki vsak dan napovejo, kdaj bo sonce zašlo, ekonomisti ne napovedujejo niti približno tako natančno, ko pa so razmere v gospodarstvu odvisne od človeka in njegovega ravnanja. Ali pa se moramo, da ne bi podžigali histerije, izogibati le besedi kriza, ker je spomin na nedavno še preveč živ?

Dobro je vedeti, kaj prihaja

Bivša kriza je torej vodilnim v podjetjih in njihovim lastnikom – ne pozabimo, da je zdaj veliko več podjetij v lasti tujcev – tako zlezla pod kožo, da so ob preštevanju višjih dobičkov skoraj pozabili na bogatejše plačilo svojih delavcev. K dobrim gospodarskim rezultatom pač sodijo tudi dobre plače. A se je morala podjetjem zgoditi Levica, da so to opazila. Vsaj najmanj plačanim delavcem je popravila plače, seveda z zakonom, ki so ga podprle koalicijske stranke, zato delajo ti delavci danes za slabih 30 evrov višjo neto minimalno plačo.
Da je decembra v Sloveniji dvig minimalca že sovpadal s precej znižanimi gospodarskimi napovedmi, ki so še zmeraj dvakratnik povprečnih evropskih, z obeti o ohlajanju gospodarske rasti, s podatki o zmanjševanju naročil, o upadanju potrošniškega optimizma in kar je še podobnih znakov, da se z rastjo nekaj dogaja, pa je navadno dejstvo. Hoteli ali ne, iz dneva v dan so se zlasti od lanske jeseni naprej kopičili bolj ali manj zanesljivimi znaki, da je konjunktura trčila v strop. Gospodarstvo se mora pripraviti na pojemanje gospodarske sape. Država tudi. Je lahko torej pisanje o tem razpihovanje negotovosti, ki ljudi sili najprej k previdnosti, že naslednji hip pa k varčevanju, kar prej ali slej udari podjetja in tudi državo?

Kaj budi zaupanje in kaj pričakujemo

Trditvi, da gre državi dobro in je ta hip tudi po zaslugi ljudem všečnih potez nove vlade Marjana Šarca v dobri kondiciji, lahko verjamemo. Četudi ne smemo pozabiti na krepko višji javni dolg, kot smo ga imeli pred krizo, in ne preslišati opozoril fiskalnega sveta, da mora dati država ob rebalansu več na stran za slabe čase, četudi ji to ne diši. Tudi podjetja so polovico manj zadolžena, kot so bila leta 2008. Tudi zadolženost gospodinjstev je nizka in njihovi prihranki visoki. V novo leto smo zakorakali tudi z bolj polnimi javnimi blagajnami, saj smo lani vplačali kar milijardo evrov več davščin in prispevkov kot leto pred tem. Dohodnine kar krepkih enajst odstotkov več, kar je tudi zasluga rekordne zaposlenosti. Podjetja so plačala za desetino več davka na dobiček. Zagotovo je mogoče verjeti tudi napovedim, da nas vsaj še nekaj mesecev ni treba biti strah, le gospodarska rast bo namesto več kot štiriodstotna po napovedih za okoli polovico odstotka nižja.