Glorija Lorenci
Hodili smo v koloni proti grobu; pred mano, za mano polglasen šepet: "Žaro imajo, bog pomagaj" ... "Pokojnica si je ziher ni izbrala ..." "Kdo pa te kaj vpraša, ko si mrzel ..." Dvajset let kasneje na tem istem vaškem pokopališču - zdaj ima že tudi mrliško vežo - poslušam ljudi, ki prihajajo iz nje, in prepadeno komentirajo: "Truga je ... Skoraj me je kap." In malo posmehljivo: "Kje so le še našli ljudi, ki znajo dati trugo v jamo ..." "Zdaj imajo tako napravo, ki trugo spusti, ni več štrikov ..."
Slovenija se po številu upepelitev pokojnih uvršča ne le v evropski, ampak tudi v svetovni vrh. Več kot 80 odstotkov pokopov je žarnih, višje seže v Evropi samo še Švica, v svetu smo na petem mestu. Lani je pri nas umrlo 20.509 ljudi in kar 17.001 umrli je bil upepeljen v eni od obeh upepeljevalnic, ki sta v Mariboru in Ljubljani. Še pred nekaj leti smo lahko pisali, da obstaja pomembna razlika med mestom in podeželjem, a se je v kratkem času skorajda izničila.
V pastoralnih smernicah Slovenske škofovske konference beremo: “Raztros pepela rajnega je za kristjana sporna praksa, saj nakazuje željo, da bi opustili
spominjanje, ki izhaja iz obiskovanja grobov. To lahko vodi v panteistično in naturalistično dojemanje življenja in smrti. Če ni določenega kraja pokopa, groba, ni mesta za spomin, s tem pa se hitreje izbriše sled o obstoju določene osebe; naslednjim generacijam se odvzamejo vsake možnosti zgodovinskega spomina.”
Lani je pri nas umrlo 20.509 ljudi, največ v zadnjih 35 letih. Upepelitev je bilo 17.001.
Cerkev žarni pokop obravnava kot klasični pokop. Cerkveni pogreb odreka le tistim, “ki so se dali upepeliti iz krščanski veri nasprotnih razlogov, to je, če bi pokojnik zahteval upepelitev zato, da bi poudaril lastno nevero v posmrtno življenje”.
Tudi ti stojiš v vrsti. Kako nelagodno
Kako razumeti ta hiter, skorajda radikalen obrat od alternativnega pokopa do prevladujočega? Psiholog izr. prof. dr. Sebastjan Kristovič (Alma Mater Europaea), direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo in psihosocialni svetovalec, pravi: "Razumeti ga je treba kot izraz današnje odtujenosti človeka od smrti. Vemo, da so se potrošniška družba, kapitalizem, individualnost najbolj krepili v zadnjih desetletjih - in z njimi so prišle splošne vrednote sodobnega časa. Biti mlad, uspešen, lep, zdrav, močan, imeti oblast, biti koristen ... Da to drži, zadošča že pogled na družabna omrežja, v medije ... To so vrednote sodobnega časa, ki se jim na drugem koncu nasproti postavlja smrt, edina gotovost, edina stalnica, edina zanesljivost našega življenja. Pa ni teme, ki bi jo tako izrivali iz naše zavesti, kot je prav smrt. Ne, to ni odziv samo tega časa. Že po francoski revoluciji, ki je človeka in razsvetljeni um postavila na piedestal, pride do jasnega odpora proti dejstvu, da boš umrl. V mestih so okrog pokopališč zasadili drevesa, da bi zakrili pogled na grobove. A ko listje jeseni odpade, je podoba minljivosti in krhkosti spet pred teboj, torej je bilo treba narediti ograje iz zimzelenih dreves. Včasih je veljalo pravilo, da je moralo biti pokopališče tako daleč od vasi ali mesta, da ni bilo vidno niti od zadnje hiše. Od nekdaj torej silni napor človeka, da bi minljivost izločil, odrezal od življenja."
Ekološka ozaveščenost se kaže tudi v pogrebni opremi. Tako so danes že na voljo razgradljive žare in enako razgradljive žarne niše. Ker kovinske žare ne razpadejo, se namreč postavlja vprašanje, kaj se bo dolgoročno dogajalo z njimi in kaj bomo takrat, ko bo treba razmišljati o njihovem recikliranju, storili s pepelom pokojnih.
Danes pa je mogoče po spletu naročiti razgradljivo žaro, v katero se nad pepel nasuje zemlja in se vanjo vsadi seme drevesa - na voljo so bor, bukev, jesen, hrast, javor in ginko. Žara se zakoplje v zemljo in ko razpade, je drevesce že tako močno ukoreninjeno, da črpa hranila tudi iz pepela.
Kot da je treba kaj reči
Ampak res, zakaj pa ne tako? Zakaj ne bi o smrti in minevanju govorili čim manj, če je tako lažje? "Ker me smrt spominja, da sem končno bitje, da bo luč dogorela - in prav to mi nalaga veliko odgovornost, kako bom 'uporabil' svoje življenje. Kakšen človek bom, kakšen oče, partner, sodelavec, prijatelj ... Življenje nam je podarjeno in vsakdo od nas je nekaj posebnega; meni se zdi fantastičen občutek, da med milijardami ljudi na Zemlji ni niti enega, ki bi bil meni točno enak, ampak kakšno vsebino bom dal življenju, kaj bom iz njega naredil, pa je v mojih rokah. In smo pri vprašanju smisla, ki je velik problem sodobnega človeka - raziskovanje smisla je tudi moje poklicno področje. Predvsem mladi danes radi rečejo, da je vse brez zveze, brez smisla, plehko, prazno in banalno. In k tej bivanjski praznini je krepko prispevala permisivna vzgoja. Pravim, da nismo v krizi vrednot, kot nenehno govorimo, v krizi je človek, ki ne živi po vrednotah."
Izguba tradicionalnih vrednot, izbira napačnih ogroža človekovo psihično zdravje, pravi Kristovič, neizpolnjena potreba po smislu pa lahko vodi v deviantno vedenje.
"Imeti se 'fajn', se glasi današnja zapoved, življenje pa ima tudi drugi del, ki ga nenehno tabuiziramo: trpljenje, bolezen, krhkost, smrt ... Danes se ljudje bojijo obiskati sorodnike in prijatelje v bolnišnici, ne upajo si k bližnjim, ko tem nekdo umre ... Pravijo: 'Saj ne vem, kaj naj mu rečem ...' Kot da je treba kaj reči. Kot da je treba tolažiti z besedami. V trenutkih, ko človek najbolj trpi, je treba biti tiho. Zadostuje, da smo tam, da smo skupaj, da vzdržimo v odnosu. Tudi v najlepših trenutkih življenja lahko beseda marsikaj pokvari. Pozabili smo, da obstaja tudi drugačna govorica: stisk roke, dlan na rami, nasmeh, pogled ...
V Ameriki, denimo, je ponekod prišlo že tako daleč, da svojci sploh več ne gredo na pogreb, ampak pogrebno podjetje posname videofilm in pošlje svojcem link, da si lahko ogledajo potek obreda. Kaj manjka? Manjka žalovanje. Tudi pri nas je že tako, da ko pride smrt v družino, je treba takoj dobiti pomirjevalne tablete. Potem pa pride na terapijo gospa, ki reče, da se zaradi pomirjevala pogreba le megleno spominja, in kar je najhuje - ima občutek, da se sploh ni poslovila."
Kaj je narobe s tem, če želiš, da ne zareže z vso ostrino vate? Sebastjan Kristovič, ki izhaja iz šole psihologa Viktorja Frankla, očeta logoterapije, je prepričan, da je treba težke stvari odtrpeti: trpljenje je del življenja - in če ima življenje smisel, ga ima tudi trpljenje kot njegov sestavni del.
Faila Pašić Bišić, direktorica človekoljubnega dobrodelnega društva UP Jesenice: “Muslimani smrt sprejemamo kot neizpodbitno voljo Boga. Dan smrti je v bistvu dan življenja, ko se duša preseli v onostranstvo. Do smrti in pogreba pokojnika imamo zelo specifičen odnos, ki se skozi stoletja še nikoli ni spremenil. Žalovanje je stanje srca in čustev, v skladu z islamsko tradicijo pa je potrebno pokojnika čim prej pokopati. Verski pogreb, ki ga prakticiramo vsi muslimani na isti način, nima alternative. Pokojnika temeljito umijemo z vodo in milom, ovijemo v belo blago in ga obrnjenega proti Meki pokopljemo v krsti ali tabutu (deski). Zelo skromno in tiho.
Deset let sem se srečevala s smrtjo in obrednim umivanjem umrlih žensk, med njimi zelo veliko prerano umrlih otrok. Smrt je takrat postala moja učiteljica, saj me še danes uči o skromnosti, odpuščanju, ponižnosti in predvsem hvaležnosti.
V življenju pa je treba pustiti sledi in ne živeti zaman. Vse glorifikacije pogrebov pokojniku ne bodo koristile. Njegovo je samo tisto, kar je svetu zapustil. Znanje ali trajnostno dejanje, od katerega bodo imeli korist drugi, na primer postavitev vodnjaka. Muslimani smo pri pogrebnih ritualih ostali zelo tradicionalni, klasični, brez velikih posegov v smrt. Nagrobni spomeniki so skromni, z zapisom imena in priimka pokojnega ter letnico rojstva. Otrokom ne odrekamo prisotnosti na pogrebih, saj v procesu odkritega predelovanja čustvene stiske pridobivamo nove dimenzije razumevanja sebe in življenja. Z izogibanjem in molkom se žal ne bomo zaščitili.”
Na nezavedni ravni se ne da
"Treba je izjokati solze. Vsak se prej ko slej znajde ob grobu drage osebe in vsak, ki ljubi in ima rad, bo enkrat jokal.
Ker če ne bo, bo še huje. V paradigmi modernih, hitrih pogrebov se čas žalovanja, ki je strašno pomemben proces ob izgubi, skrči na minimum. Fenomen žarnih pokopov se je pri nas tako uveljavil, ker pač zelo intenzivno živimo v skladu s tem, da je treba boleče stvari odriniti. Čim prej je treba pozabiti in iti dalje. Ne da se, tudi če bi hoteli, na nezavedni ravni se ne da. Človek se mora izjokati in odžalovati. Zato so imeli nekdanji zapleteni modeli skupnostnih ravnanj ob pokojnih smisel, sedmina - sedem dni žalovanja - je imela smisel, danes pa je izražanje žalosti zatrto. Včasih pa se gre tudi v drugo skrajnost: velikokrat je lažje biti žrtev, kot iti naprej. In takšna oseba si zgradi stolp žalosti, ki sega do neba, in občepi v depresivni coni. Na neki točki si je pač treba reči, da je treba naprej, da življenje kljub hudi izgubi ohranja smisel. Frankl, ki je preživel štiri leta Dachaua in Auschwitza, je rekel, da ima življenje v vseh okoliščinah vse do svojega konca smisel, in tisti, ki so ga videli, so lahko preživeli. Ne razumite me narobe - ne nasprotujem žarnim pogrebom, le razlago, zakaj so postali tako prevladujoč način, iščem. In vidim jo v našem zelo močnem tabuiziranju smrti."
Verski pogreb v judovskih skupnostih vključuje bogato obredje, toda zaradi geografske razpršenosti se običaji razlikujejo od skupnosti do skupnosti. Vsekakor pa žarnega pokopa ne prakticirajo. Nekoč tudi krst niso uporabljali, saj je moralo biti pokojnikovo telo v stiku z zemljo. Kasneje so se uveljavile zelo preproste in skromne krste, ki so izpričevale, da smo v smrti vsi enaki, bahatih krst v verskih pogrebih judovskih skupnosti ni. Krste so naluknjane - prav zaradi zapovedanega stika z zemljo. Tudi nagrobniki so preprosti, imena so zapisana v hebrejščini. Na judovskih grobovih ni rož in drugega okrasja.
Pravoslavni verski pogreb prav tako ne dopušča žarnega pokopa. Pokojnik mora biti pokopan 24 ur po smrti, na vasi čez noč ostane v svoji hiši, kjer molijo in se od njega poslavljajo sorodniki in prijatelji. Pokojniku na prsi položijo desno roko na levo in ju zavežejo, zaprejo oči, zvežejo mu tudi noge okoli gležnjev ter glavo pod brado in čez čelo. V mestih pokojnika položijo v mrliško vežo, tam se opravi tudi verski obred. Na pogrebu mora družina pokojnika stati na desni strani krste. Po noči bdenja paroh opravi verski obred in krsto s pokojnikom odpeljejo na pokopališče. Krsto z vrvmi spustijo v jamo. Vsi prisotni na krsto vržejo pest zemlje.
Razlog, zakaj v nekaterih religijah žare niso dovoljene, razloži Sebastjan Kristovič: “Nespremenjena tradicija pokopov je zasidrana v družbah, kjer je vera - s tem ne mislim na pripadnost veri, ki je stvar vsakega posameznika - hrbtenica načina življenja in kulture družbe.”
Potrebujemo obrede, ker nas združujejo
Štirideset let je od postavitve upepeljevalnice v Ljubljani, mariborska je bila zgrajena dvajset let pozneje. V prvih letih so upepelitve šteli v stoticah, v zadnjih desetih letih so šle strmo navzgor. Preboj se je zgodil, ko je Rimskokatoliška cerkev povedala, da je tudi žarni pokop običajni pokop. Morda se nekaj podobnega obeta tudi deležu raztrosov pepela, ki se zdaj giblje med šestimi in osmimi odstotki.
"Raztros pepela, odsotnost groba dojemam kot samosvojo poseganje v naravni proces življenja in smrti," pravi Sebastjan Kristovič. "Človek ima dostojanstvo, ko se rodi, in tudi takrat, ko je pri devetdesetih nemočen. Ker je treba videti v njem njegovo celo življenje. Ne konča se niti s smrtjo, zato imamo dostojanstven odnos do posmrtnih ostankov. Zakaj grem na pokopališče? Zato, da grem tja, kjer so posmrtni ostanki meni drage osebe. Če bo njen pepel raztresen ... kam naj grem? Ljudje smo simbolna bitja, potrebujemo obrede, ker nas združujejo že tisočletja. Raztros pepela in anonimni raztros dojemam bolj kot new age paradigmo, ki je danes popularna, kot nekakšen religiozni koktajl. Nič ne sodim, še manj obsojam, a mislim, da človek potrebuje fizično mesto, kjer se spomni svojih dragih. Ker tudi ljubezen potrebujemo fizično, potrebujemo, da nas kdo objame."
