Hargeisa, Somaliland, 17. november 2022
Mlada publika v HCC, Kulturnem centru Hargeisa. Večina moški.
Ženske sedeče na eni strani, pokrite brez izjeme s hidžabi, ločeno sedeči fantje, ki so se objemali, si segali v roke, prihajali, odhajali med dogodkom, kot da se jih zares ne tiče.
A ko je kateri od obeh nastopajočih nehal govoriti in je po prostoru zaplavala pesem, recitirana na pamet, je naenkrat zavladala naelektrena napetost. Lahko si videl, kako je poslušal do zadnjega vsak.
Lahko si vohal, tipal, oprijemal sluh.
Kakšna odlična pesem, si razumel? me je po branju vprašal Jama Musse Jama, direktor in duhovni oče Kulturnega centra Hargeisa, ki je z odprtim laptopom v naročju sedel med mladino.
Odkimal sem, razumel nisem niti besede, a sem razumel, da se je pravkar zgodilo nekaj zelo močnega.
Jama se je tik pred dogodkom vrnil s knjižnega sejma v Jigjigi, prestolnici somalsko govoreče province v sosednji Etiopiji, a je kljub poti bil v polni akciji.
Knjige, knjige, vse okoli knjig in tega, kar hranijo za zanamce, je vodilo Jamovega centra.
Od tod tudi vsakoletni knjižni sejem v prostorih Kulturnega centra Hurgeisa, ki poteka že 15 let in ki je služil za vzor številnim drugim v tem delu sveta, tudi kolegom v Jigjigi.
HCC je otok prostosti v Hargeisi, prireditveni prostor, inkubator, glasbena šola, na zgornjem nadstropju ene od zgradb se ob večerih Somalke učijo šivati na šivalne stroje, od nekod prodira pobrenkavanje otrok na tradicionalnih glasbilih, za prireditvenim prostorom, ki je nadstrešeno dvorišče, je umetniška galerija, mali muzej in srce Kulturnega centra, arhiv s stotinami avdiokaset s posnetki pesmi in pričevanj, ki jih Jama zbira že desetletja.
To je bila pesem o materi, o tem, kako mati da življenje in kako brez matere ne bi bilo prihodnosti, reče zamaknjeno Jama. Govori nežno, skoraj božajoče vilinsko, njegove oči žarijo izpod kape ali klobuka, s katerim je zmeraj pokrit.
Dežela pesnikov. Za zahodnjaka se sliši malo preveč enostavno, celo patetično. In dejansko mi je že po prvem površnem pogovoru o razmerju med Somalci in poezijo postalo jasno, da so zadeve precej kompleksne.
Da očitno res obstaja nekaj takega, kot je Somalcem privzgojeno uho za poezijo.
Za javno govorjeno poezijo, se razume. Pišejo pisatelji, pesniki pa delajo s spominom, govorijo na pamet, tako kot poslušalci, ki požirajo besede z največjo pozornostjo, goltajo izrečeno in so nemalokdaj sposobni slišano ponoviti le po enem samem poslušanju.
Če se pesnik slučajno zmoti v ritmu, sledijo glasni protesti.
Pesniki, vsaj do nedavnega, niso ne pisali ne brali, bili so nepismeni bardi svojega klana.
Tako vsaj trdijo pesniki in izobraženi ljudje v prestolnici, ki je pred 200 leti, ko je tod potoval Richard Burton, še ni bilo.
Hargeisa, preplet krušljivih obzidij parcel, peska, ki ga dviga kaotični promet, zaplat iz pločevine zbitih vasi in nedokončanih modernih zgradb, prodajaln, oslovskih vpreg, ki razvažajo pitno vodo, bagerjev, vojske, razklapanih avtobusov in ogromnih džipov. In vse to v silni ekspanziji priseljevanja. Nezadržno priseljevanje ljudi iz savane, ljudi, ki so še včeraj živeli kot nomadi, se selili s svojo drobnico, sledili možnostim paše in izogibanju konfliktov med družinskimi klani, milicami in vojsko.
Biti nomad trenutno ni v modi, mi pred dnevi reče okoljevarstvenik Ahmed I Awale, ki s svojo organizacijo Candlelight skrbi za ohranjanje biodiverzitete v regiji.
Vsi rinejo sem, v prestolnico. Veliko indogenega znanja je za vedno izgubljenega. Tehnike izdelovanja določenih predmetov ali tudi trave in drevesa, iz katerih so bili izdelani, so izumrli.
Danes ima vsakdo mobilni telefon, in ljudje rinejo v mesta, ki so videti povsem drugače kot pred in med diktaturo.
Pred vojno je bilo prepovedano graditi stavbe, višje od dveh nadstropij, za vsako višjo stavbo si potreboval dovoljenje iz nekdanje prestolnice Mogadiš.
Diktator Siad Barre je represijo nad nekaterimi od klanov, ki so sestavljali Demokratično republiko Somalijo, pripeljal do te točke, da tukajšnjim ljudem, ki so pretežno pripadali osovraženemu klanu Isaaq, ni dovolil graditi po njihovih željah.
Sicer je dal diktator v sedemdesetih letih v centru mesta zgraditi knjižnico, muzej in gledališče.
Nič od tega ni ostalo, iz knjižnice je nastala policijska postaja, iz ostankov gledališča nakupovalno središče, muzej je bil kasneje zasilna bolnišnica, zdaj pa je gradbišče za neki novi projekt.
Roko na srce, tudi v času Barrejevega "eksperimentalnega socializma" ti objekti niso služili svojemu namenu. Ljudje, ki so še včeraj živeli kot nomadi in niso ne brali ne pisali, preprosto niso vedeli, kaj naj počnejo s knjigami. In tudi če bi, knjig, z izjemo dolgih metrov zbranih del Kim Il Sunga, ni bilo. Spomnim se, kako sem v praznem muzeju nekajkrat kot mladenič naletel na speče čuvaje, se mi je nasmejal Ahmed I Awale, ki sem ga obiskal po Jamovem priporočilu.
V Kulturnem centru je razstava posledic požara, kot opeke veliki paketi bankovcev po 5000 šilingov, ki jih je do nerazpoznavnosti požrl ogenj, počene stekleničke iz prodajalne parfumov, ožgani čevlji.
Nedaleč stran edini opomin na državljansko vojno, spomenik, na katerem je pristalo letalo.
Vemo, kdo so storilci. Za mnoge vemo celo, kje živijo. Imamo naslove južnoafriških plačancev
Kdo bi si mislil, da tukaj pred 30 leti ni bilo ničesar razen ruševin.
Da je bilo prehodnih vsega skupaj dva do tri kilometre, vse ostalo pa gosto minirano, tako kot pretežni del tega dela Somalije, preko milijon zemeljskih min.
"Pobijte vse, pustite samo vrane," se je glasil eden od znanih ukazov polkovnika Tukeha, enega ključnih ljudi Barrejevih posebnih milic.
"Vse, kar bo ostalo za vami, je pepel," je izjavil Barrejev bivši bodyguard in svak, kasneje podpredsednik in obrambni minister, klavec iz Hargeise, general Morgan.
Šlo je za genocid, za poskus izbrisa klana Isaaq, ki je kot odgovor Barrejevemu terorju vzpostavil svoje milice v sosednji Etiopiji in se preko SNM zoperstavil sistematičnemu uničevanju, ki se je desetletje izvajalo nad člani klana Isaaq.
Bilo je na moj rojstni dan, 31. maja 1988, ko so se vojna letala Saida Barreja dvignila z bližnjega vojaškega letališča in s polno silo, skupaj s topništvom, udarila po lastnem mestu. Ubijali so vse, kar je bilo živo, otroke, ranjene, starce in ženske na begu. Na višku etničnega čiščenja je bilo okrutno pobitih od 60 do 90 tisoč ljudi.
Barre je za letalsko bombardiranje najel plačance, belopolte pilote iz Južnoafriške republike, ki so sejali smrt med civilisti. Njihova imena in nasmejani obrazi na fotografiji, posneti pred vzletom, krožijo po spletu in v redkih knjigah o enem najbolj brutalnih genocidov v zadnjih 50 letih.
Vsega skupaj je bilo v čistilnih akcijah Barrejevih specialnih enot med letoma 1984 in 1991 pobitih do 200 tisoč ljudi. Na ta dan, na moj rojstni dan leta 1988, je drugo mesto Somalije dobilo naziv Dresden Afrike.
Danes na dogodke kljub porazu diktatorjevih enot in razpadu Somalije ne spominja prav nič, z izjemo spomenika z migom na vrhu, nasproti območja v centru, kjer je suk.
Do nedavnega je letalo stalo na nižjem podstavku, poslikanem s prizori vojne. Od letošnje pomladi dalje je dvignjen na brezoseben marmorni slavolok brez vsake označbe, zakaj je letalo tam.
Tudi pesnik Hadrawi samo še na spletu poje o svoji Hargeisi, mestu, ki se silovito razvija, se spreminja in raste. Umrl je avgusta letos, po tem, ko se je po letih življenja v Veliki Britaniji vrnil v svojo Hargeiso.
V mestu ni nobenega obeležja pesniku, nobenega obeležja žrtvam in uničenju, nobenega opomnika bodočim generacijam.
V mestu ni nobenega državnega muzeja, z izjemo dveh zasebnih zbirk, ki sta javno dostopni, in sicer v muzeju Saryan in Kulturnem centru Hargeisa, a ker stojita drug poleg drugega izven centra, med ministrstvi in vladnimi vilami, ju obiščejo le tisti, ki zanju vedo.
Mlade države, ki so se utemeljile na izjemnih žrtvah, običajno želijo povedati svojo herojsko zgodbo, vpišejo jo v svoj DNK, jo proslavljajo in poučujejo z različnimi nameni, zagotovo tudi zato, da se morije ne bi ponavljale.
V Hargeisi ne obstaja nič od tega. V šolah se ne poučuje zgodovina Somalilanda in mladi, rojeni po ustanovitvi nove države, ki ima vse razen mednarodnega priznanja, po večini ne vedo, kaj se je dogajalo in kako visok krvni davek so tukajšnji ljudje plačali za padec režima.
Na moja neumorna vprašanja po razmerju med poezijo in kolektivnim spominom Somalcev, o odnosu med izjemno ustno tradicijo in modernimi sodobnimi načini, je Moustafa izkoristil vezi Kulturnega centra in dobil termin na Preiskovalnem oddelku Republike Somaliland za genocid in vojne zločine (Genocide and War Crimes Investigation Department od Republic of Somaliland).
Pesniki, vsaj do nedavnega, niso ne pisali ne brali, bili so nepismeni bardi svojega klana
Do nedavnega je bila to vladna komisija, zdaj je samo še oddelek pri ministrstvu za pravosodje.
Vstopila sva v majhno dvorišče, na sredi je kot kak ponesrečen opomnik stal polomljen stol.
Prijazno so naju sprejeli in sprva je uradnik, kateremu sva bila dodeljena, pričel z računalnika brati raport o delu oddelka.
Naloge in cilji oddelka, začetek in potek dela, našli so 170 prič, ugotovili, kje je okoli 240 množičnih grobišč, od tega jih je 200 okrog Hargeise, nekatere od njih so s pomočjo perujskih forenzikov sondirali in identificirali nekaj trupel.
Imam premnoga vprašanja, a ne dobim odgovorov. Uradnik neutrudno bere z ekrana, dokler mi poročila naposled ne izroči natisnjenega na papirju.
Vprašam, ali imajo dokumentacijo, arhive, dokazni material spravljene v bližini. Uradnik me odpelje v sosednji prostor, kjer sedijo drugi sodelavci, štirje starejši, častitljivi gospodje, iz omare pričnejo vleči table, ki kažejo grobišča, ostanke ljudi in oblek.
Sprašujem, zakaj ni volje, da bi se v Somalilandu o preteklosti odkrito govorilo.
Važno je gledati naprej, naše premirje med klani je krhko, sredstev in znanja glede tega, kako ravnati v družbi s takimi travmami, pa zelo malo. Slišimo, da so v Ruandi problem ohranjanja spomina na genocid zgledno rešili, zgradili muzej, tukaj kaj takega za zdaj ni mogoče. Po eni strani se nimamo komu pritožiti, imamo zelo ozko okno do mednarodne skupnosti. Ne dobimo niti najosnovnejše opreme in pomoči ekspertov pri ekshumaciji, pravi eden od štirih modrih mož, ki jim je želja, da bi stvari spremenili na bolje, vpisana v obraz, a obenem tudi popolna nemoč spričo političnih okoliščin.
Vemo, kdo so storilci. Za mnoge vemo celo, kje živijo. Imamo naslove južnoafriških plačancev. Klavec iz Hargeise, general Morgan, je pred časom poslal puntlandski predstavnik v somalijskem parlamentu. Bila sta primera, ko so s pomočjo zasebnih tožb in nevladnih organizacij v ZDA izsledili dva neposredno odgovorna za genocid in ju privedli pred civilno sodišče. Eden od njiju, Tukeh, je leta delal na letališču Dulles v Washingtonu in vozil za Uber. Kot voznik Uberja je imel zelo visoko oceno zadovoljnosti strank, v resnici pa je bil klavec stotin ljudi. Kot država ne obstajamo, zato nimamo glasu, ne moremo niti sprožiti postopkov, nemočni smo in ne bo se spremenilo, dokler ne dobimo pomoči od zunaj.
Štirje starci v borbi, ki je očitno nihče noče, štirje apostoli spomina, štirje nemočni uradniki, parkirani brez sredstev in pooblastil, štirje, ki jih je groza, da bi se zavoljo pozabe zgodba ponovila.
Ko Jami pripovedujem o najinem obisku na oddelku za genocid in vojne zločine, mi pove svojo zgodbo. Kot velik občudovalec poezije se je navduševal nad pesmimi, ki so motivirale k uporu, kasneje pa pomirjale in promovirale sožitje. To ni bilo nič nenavadnega v njegovi generaciji študentov, zaznamovani z eno prvih Barrejevih čistk leta 1982.
Preko 30 intelektualcev, po večini profesorjev na univerzi v Hargeisi, ki so si kot civilna iniciativa družno prizadevali za izboljšanje življenjskih pogojev v mestu, je Barrejev režim povsem neosnovano označil za zarotnike, jih zaprl in jim zagrozil z obešenjem ali 30-letnimi zapornimi kaznimi. Po mesecih sojenja so jih v političnem procesu, v katerem niso imeli možnosti zagovora in kjer ne obtožnica ne sodba nista bili javno objavljeni, obsodili na drakonske kazni. Študentje so v dejanju obupa začeli protestirati. To je bilo prvič, da je Jama metal kamne na vojake. Ti so streljali v množico srednješolcev.
Prišlo je do smrtnih žrtev in s tem do enega sprožilnih momentov za organizacijo upora.
Učitelji so bili obsojeni na visoke zaporne kazni in po devetih letih v najhujših samicah tik pred razpadom države izpuščeni. Po vojni in popolnem porušenju mesta se je Jama, ki je medtem študiral in živel v Evropi, vrnil v zminirano in scela porušeno Hargeiso.
Tedaj, leta 1991, je bila ena sama ženska, ki je imela na ulici nekaj stolov in je tam prodajala čaj in kavo. V mestu je manjkalo prav vsega. Česar niso oropali in požgali vojaki, so odnesli preživeli prebivalci, tudi vse arhive, vse, kar je bilo mogoče uporabiti. Jama je med pitjem čaja zagledal, kako si eden od gostov ulične kavarne med ruševinami briše usta s papirjem, ki je nosil znani žig. Odkril je, da je papir zadnji list protokola sojenja in sodbe sodišča njegovim učiteljem. Dobil je preostanek fascikla, ki bi sicer bil uporabljen kot robci ali toaletni papir. Od tedaj poskuša Jama ohranjati spomin, zbira pričevanja in dokumente, hodi po mestu z majhno torbico z diktafonom in beleži spomine.
