Aleš Šteger: Vse se dogaja, jaz pa le tipkam

Ta del Galicije slovi po tihotapstvu, ekoloških katastrofah, številnih nasedlih trgovskih ladjah in tankerjih, vetru in čudežih vsake sorte. Potem, ko sem v pričetku oktobra v štirih dnevih prepešačil 120 kilometrov od Santiaga do Muxie, sem za pot nazaj v avtu potreboval dobro uro. Prebil sem jo s pisateljsko kolegico Mario, s katero sva spregovorila o Santiagu, romanju, neizogibni temi cepljenja in o koncu sveta.

Zapis je nastal kot deveta izvedba projekta Na kraju zapisno 3. oktobra 2021.

~

Pred dvema dnevoma sem večerjal v Finisterru v enem od lokalov, ki obrobljajo obalo.

Na ekranu je ves čas tekel dokumentarec o drugi svetovni vojni.

Prizori koncentracijskih taborišč, prizori obešanja, množice, ki pozdravljajo firerja.

Globoko smo prežeti s to platjo zgodbe.

Obenem pa nenehno vznikajo nove, ki jim pogosto ne posvečamo dovolj pozornosti.

Za razliko od spužev tudi ne moremo nenehno vsrkavati vse nesreče sveta.

Medtem ko to pišem, bruha vulkan lavo na Palmi. Umirajo ljudje v bolnišnicah za virusom. Krikajo galebi na obzorju, gazijo mravlje po granitni klopi v pristanišču Muxie, kjer tole pišem, razpada mrtva žaba, ki sem jo videl včeraj med dežjem na caminu, kakih 15 kilometrov pred Muxio.

Vse se dogaja, jaz pa le tipkam, hvaležen tebi, ki to bereš.

Mislim, da sva skupaj dva para dlani, dve polovici jakobove pokrivače.

Podplati so ljubezen, s katero premikamo svet.

Dlani pa so školjka, s katero zajemamo vodo, da jo oblikujejo usta.

Vsaka beseda je lahko ocean.

Vsaka beseda je lahko smetišče.

Tako na koncu sveta, v Finisterru.

Kupi smeti, maske, kosi oblek.

Ljudje pridejo do konca sveta in jih odvržejo. Mislijo, da bo konec sveta maral za njihov dar, pa le prispevajo k onesnaževanju oceanov, k plastičnim otokom sredi naših morij in k popolni kontaminaciji planeta z mikroplastiko.

Človek sem, kar pomeni, da se v vseh teh tisočletjih nisem naučil res nič, nič, nič, prav ničesar.

Samouničevalnost se z napredki civilizacije zgolj krepi.

Spomnim se, kako sem se tretji dan na poti, blizu kraja, kjer se pot iz Santiaga razcepi, ena pot vodi južno v smeri Finisterra, druga severno proti Muxii, zaustavil ob eni od plantaž evkaliptusovih dreves.

Bil je delovni stroj z gibljivo roko s posebnim nastavkom, s katerim je odraslo, 15 metrov visoko drevo v manj kot minuti izruval, olupil, nažagal na kose.

Vse za industrijo papirja, na katerega kasneje tiskajo naše knjige.

Toda človek si z napredkom znanosti ni podredil samo planeta.

Podredil si je svoje mesto na planetu.

Zakaj je romanje v Compostelo tako popularno?

Zakaj kljub pandemiji ponovno narašča število ljudi, ki hodijo iz dneva v dan skozi vasi, po katerih hodijo prebivalci z maskami in rokavicami, spijo v prenočiščih, ki jih dvakrat dnevno dezinficirajo, jedo v gostilnah, kjer strežejo zamaskirani natakarji?

Naj bomo na videz povsem indiferentni do religioznih predstav, do pokore, priprošenj, molitev in kultov duhovne preobrazbe, vseeno čutimo, da nekaj v našem temelju ni dobro, da je gnilo in mračno in nas bo bržkone slej ko prej uničilo.

Mogoče bi zato radi odšli od tod?

Od tod?

Odraščala sem v majhnem mestecu ob Costa da Morte in vse, kar sem si želela, je iti proč, reče Maria.

Spoznala sva se pred nekaj tedni, ko je bila na pesniško-prevajalski delavnici v Sloveniji, sedaj je dan poprej snemala videopoezijo, svoje pesmi, uprizorjene v obliki kratkih videoklipov.

Z njo je Salvino, njen mlajši sin.

Salvino me napeto opazuje. Ne govori, občasno samo poje. Njegov oče je glasbenik, njegova mama pesnica in performerka, kako ne bi pel.

Maria mi je prijazno ponudila, da me vzame s sabo do Santiaga.

Nedelja je, ne boš čakal avtobusov, pravi.

Prej pa še na hitro kaj pojejmo.

Pride gospa, ki objame Mario.

Kmalu izvem, da je lastnica lokala, da je njen sin pesnik, z Mario sta bila nekoč par, sedaj pa sta Maria in njen sin najboljša prijatelja.

Moj sin! vzklikne lastnica in si sname masko z ust ter globoko vdihne. Od ljubezni mu ostanejo le najboljše prijateljice, zdaj je že v letih, pa ni poročen, nima otrok. Je eden najboljših galicijskih pisateljev, cele dneve bere, a kaj mi to pomaga. Oh, ko bi le doživela trenutek, da se končno ustali.

Vprašam jo, ali prebira sinove knjige.

Še preden so tiskane! mi zabiča.

Maria že 16 let nastopa skupaj z Lucio. Imata neke vrste pesniški kabaret, pesmi izvajata z vso serioznostjo, a okrog njih pleteta improvizacijo pripovedi, humorja, satire.

Začeli sva z željo, da napolniva dvorane z ljudmi, ki sicer ne marajo za poezijo.

Zanima me, ali nastopata samo v Galiciji ali po vsej Španiji.

Po Španiji največ po festivalih, večinoma pa v Galiciji. Ob političnih dogodkih v Kataloniji smo izgubili edinstveno možnost, da na novo premislimo centralizem Madrida, gremo morda v bolj federalno smer. Španija je zelo centralizirana. Kadar z Lucio nastopava izven Galicije, naju umestijo v mednarodni program. Če pa pride v Galicijo kdo iz Kastilje, pričakuje, da mu bo vsakdo odgovarjal v kastiljščini. Ni splošne španske zavesti o statusu drugih uradnih jezikov ne spoštovanja.

Salvino še naprej poje v galicijščini.

To je komad, ki sva ga napisali skupaj z mojim bivšim, sinom lastnice lokala, pravi Maria.

Lastnica se vrne in prinese školjke, ki sem si jih zaželel.

Ko sem se pripravljal na pot, mi je Maria poslala informacije o Playi de Rostro.

Še jutro pred tem sem na poti iz Finisterra zavil tja.

Dež, ki me je pral že vse jutro, je naenkrat ponehal. Stal sem sam na kakem kilometru peščene plaže, obdan z golobi, nanosi morske trave in plastike, ki jo je izločilo morje, in si predstavljal, da morajo tam nekje pod vodo še zmeraj biti ostanki tovorne ladje Casón, ki se je leta 1987 potopila, polna nikoli dokončno identificiranih kemičnih snovi. Bila je še ena v vrsti potopljenih ladij, le da tokrat na obalo niso priplavali ostanki ladijskih tovorov, pomaranče, steklenice ali kaj podobnega, marveč je šlo za še eno v vrsti ekoloških katastrof, ki so zaznamovale te kraje. Casón je povzročila evakuacijo več mest in vasi. Nekaj let kasneje, 2002., je tanker Prestige povzročil do sedaj največjo ekološko katastrofo v tem delu Evrope.

Po tem, ko je zastarel in slabo vzdrževan tanker v neurju dobil 15 metrov veliko luknjo in pozival k pristanku, so si ga Francija, Španija in Portugalska celih šest dni potiskale sem in tja. Vsi so mu odpovedali vplutje.

Kako evropsko!

Sledila je katastrofa, tanker se je slednjič prelomil na pol in kakih 60 tisoč ton surove nafte je zalilo obalo, jo dobesedno spremenilo v obalo smrti.

Dvajset let kasneje ni bilo več nobenih sledi ekoloških katastrof. Le v trenutkih, ko sem stal in prisluškoval butanju oceana, se mi je zdelo, da sem prišel nekam, kar utegne tranzitorno, začasno in povsem nebogljeno nositi ime "cilj".

In, ali si videl na drugi strani New York? me v šali vpraša Maria.

Zakaj tam, za koncem sveta, nihče ne vidi New Orleansa ali Havane, zakaj vsi na drugi strani vidijo New York, se vprašam.

Ker je tukaj toliko ljudi odšlo na tuje in je Amerika predstavljala velike sanje. Ogromno se jih je izselilo v Argentino, kasneje v Švico. Še posebej ob koncu državljanske vojne. Pogosto so ostajale ženske, zato so galicijske ženske zelo močne, morale so biti take, da bi preživele same z otroki.

Na mizo pride izjemno okusna hobotnica s krompirjem in poprom in veliko rdeče paprike.

Tudi Salvino ljubi hobotnico. Čeprav ne je veliko, najraje kruh, pomočen v olivno olje.

Popolnoma dvojezičen je, razlaga Maria. Ima veliko prednost, da verjame v razumevanje jezikov. Tisti, ki znajo le en jezik, verjamejo v nezmožnost razumevanja tujih jezikov. On pa že sedaj pasivno razume portugalsko in ne bo imel težav z drugimi jeziki iz iste jezikovne skupine.

Poslovimo se od lastnice lokala, ki bi v neki drugi konstelaciji usode utegnila biti Marijina tašča.

Obljubim ji, da bom prebral pesmi njenega sina.

Komaj sedemo v avto, opazim, s kakšno hitrostjo se premika vse okrog nas.

Gledam na števec, Maria vozi zelo previdno, celo počasneje od tega, kolikor je dovoljeno. Meni pa se vseeno zdi, da se premikamo s silno hitrostjo.

Tako hitro, da se ne morem niti prav posloviti od morja.

Še vedno ne vem, kaj je na drugi strani, kaj je za koncem sveta.

Zame je bilo to zmeraj le morje. Ko sem bila otrok, so še lovili kite. V Cee, od koder sem, je bila zadnja tovarna za predelavo kitove masti. Potem sem šla v Santiago. Vsi smo hoteli v Santiago, pravi Maria in vozi mimo koruznih polj in imen mest, mimo katerih sem še pred dvema ali tremi dnevi pešačil.

Ko sem študirala galicijsko filologijo, smo študenti še živeli v starem jedru Santiaga. To ni bil geto za turiste. Zdi se mi grozno, kar se dogaja vsepovsod, gentrifikacija starih mestih jeder, ki so samo še tematski parki za turiste. Študentje smo jih nekoč gledali zviška, kot norce, ki so prilezli od nekod. To se je mešalo z radovednostjo po drugih kulturah, z vznemirjenjem, da so tu ljudje iz nam neznanih krajev.

Maria se ozre po Salvinu, ki je zaspal na zadnjem sedežu s svojim še neodprtim zavojčkom lego kock v rokah.

Ah, njegova siesta, vzdihne.

Danes gledam na zadevo malo drugače, reče Maria. Razmišljam, kako so na nas študente, ki smo prišli od drugod študirat v Santiago, tedaj gledali santiaški staroselci. Zanje smo bili podobne sorte okupacija, kot se nam danes zdijo turisti. Kavafis pravi, da se ne spremeni mesto, spremeniš se ti, ki nosiš vse oblike mesta v sebi. In seveda ti je najbolj všeč mesto tvoje mladosti, ker ti je najbolj všeč ta del tvojega življenja.

Na voznikovi armaturi opazim nalepko.

Z možem sva jo nalepila, ko sva se oba cepila. Avto je že star, a naju ni nikoli pustil na cesti in sva tole nalepko dala semle kot dober omen, reče Maria.

Marii pripovedujem o anticepilskih protestih doma.

Pri nas so proti cepljenju kvečjemu najbolj konservativni. Tukaj smo cepljeni praktično vsi, tudi otroci. Prevladuje občutek skupnosti. Cepim se ne le zase, ampak da obvarujem skupnost. Mama sošolca mojega starejšega sina je nasprotnica cepljenja, njen sin sploh ni cepljen. To gre le, ker so vsi okrog njega cepljeni, razumeš?

Kmalu smo v Santiagu. Že od daleč vidim katedralo in na nasprotnem hribu Ciudad de Cultura.

To nam je zapustil Manuel Fraga, naš najpomembnejši politik v času Franca, naš največji sovražnik, človek, ki je bil zadolžen za cenzuro in je podpisoval smrtne obtožbe, reče Maria. Je pa govoril v javnem prostoru galicijščino, kar v času Franca nikakor ni bilo samoumevno.

To nam je zapustil, veliko kost za glodanje nepremičninskih in gradbenih firm. Utopični arhitekturni projekt, ki je ostal nedokončan.

Lahko bi vam zapustil tudi Mesto klovnov ali Mesto ribe, pa vam je zapustil Mesto kulture, rečem.

Verjamem, da bi Mesto ribe imelo neprimerno več obiskovalcev, reče pikro Maria. Prispeli smo. Ah, poglej ta muzej, tu zadaj je nekoč stanoval moj dragi, reče, tam je lep park, pokopališče brez grobov, reče. Tam ni mrtvih.

Pokopališče brez mrtvih. Ideja mi je zelo všeč.

Posloviva se. Par sto metrov dalje je moj Seminario menor. Ogromna zgradba s stotinami ležišč. Zaradi covida obratujejo le individualne sobe, ki pa so še zmeraj cenovno zelo ugodne, četudi res špartanske.

Dolgi prazni koridorji, v katerih kraljuje oprano perilo, vonj čevljev in pogledi na okoliške hribe.

Santiago de Compostela.

Kdor pride sem, je prispel na konec nekega.

Pravijo, da je najstarejša zgradba v Santiagu seveda katedrala.

Nad vsem, nad starim delom Santiaga, dominirajo katedrala in spremljajoči objekti.

Cerkev dominira nad vsem.

V dvajsetem stoletju so svoje naredili tudi pisatelji, ki so zmeraj znova ustvarjali modo compostelane, Starkie, Noteboom, Coelho.

Svoj težki nahrbtnik odložim v sobo 304.

Še enkrat želim vstopiti v katedralo, še enkrat občudovati mojstrovine mojstra Matea, ki je bil glavni klesarski mojster in je v svoji delavnici ustvaril izjemne portale, stebre, pilastre in drugo.

Našel življenje v kamniti gmoti.

Spustim se po hribu, mimo jeklenega Sizifa, ki kotali gmote jekla proti vrhu.

Ob vhodu v mestu me pričakajo množice ljudi.

Pred petimi dnevi, ko sem iz Santiaga odšel na pot, ni bilo o njih niti sledu.

Govorijo vse jezike sveta. Babilonščina ulic.

Sprva še poskušam početi, kar sem počel ves čas na poti.

Pozdravljati.

Buen camino, pozdrav popotnikov.

Ne zaželiš lep dan, marveč enostavno in mnogopomensko dobro pot.

Ob tem mnogi pohodniki celo dobijo neko posebno, rahlo skremženo gesto prisilne dobrote.

Roke dvignejo v znak miru, kot kak svetnik ali mašnik, ki blagoslavlja, se nakremžijo in zaželijo buen camino.

Ta dobrota poti je nalezljiva, kmalu sem se je posluževal tudi sam.

Le enkrat samkrat sem se v štirih dnevih poti zalotil, da mi je srce omrežilo sovraštvo.

Po urah hoje skozi močan dež sem se postavil pod nadstrešek avtobusne čakalnice, da preoblečem mokro majico.

Slekel sem si že vetrovko, ko se je poleg mene postavil še en premočen popotnik in brskal po telefonu.

Nič ni rekel, nič pozdravil.

Veter je ledeno pihal.

Stal sem v svoji premočeni majici in čakal, da končno gre, da bi jo slekel.

Nisem se hotel razgaliti tik zraven njega.

On pa je kar stal, kot da me ni.

Tedaj sem začutil.

~

Projekt Na kraju zapisano. Prvič je bil izveden v Ljubljani, 2013. v Fukušimi na Japonskem, 2014. v Ciudadu de Mexicu, 2015. v Beogradu v Srbiji, 2016. v Kočiju v Indiji, 2017. v Solovkih v Rusiji, 2018. v Šanghaju na Kitajskem. Osma izvedba je nastala v mestu Bautzen ali Budyšin, nedaleč od tromeje med Nemčijo, Poljsko in Češko.