Napadi na medije: Oblast je večja grožnja novinarstvu kot kriminalne organizacije

"To pišem, ker sem prisiljen zaščito poiskati v javnosti. Popoldne, 6. aprila 2021, me je na sedežu Documenta obiskal moški, ki me je hotel obvestiti, da sem v nevarnosti. Povedal mi je, da je estradnik Menios Fourthiotis, o katerem smo obsežno poročali v našem časopisu, iskal znotraj atenskega podzemlja profesionalnega morilca, ki bi odstranil mene in še enega novinarja. Nekaj tednov kasneje sem prejel telefonski klic, v katerem so me opozorili, da naj bom previden, ker je policija v centru Aten prestregla dva moška na motorju, ki sta na njih streljala in pobegnila. To soočenje s policijo naj bi preprečilo njun načrt, da nadaljujeta pot proti moji hiši." Tako se je grški novinar in urednik dnevnika Documento Kostas Vaksevanis pred tedni obrnil na javnost. Samo tri dni pred tem je bil v Atenah hladnokrvno ubit njegov novinarski kolega Giorgos Karaivaz.

Ta teden je v znamenju svobodnega novinarstva. Generalna skupščina Združenih narodov je pred skoraj tridesetimi leti 3. maj razglasila za svetovni dan svobode medijev, zato ta teden ponovno razpravljamo o tem, kako je v nekaterih državah svoboda izražanja postala skoraj privilegij. "Tema letošnjega svetovnega dneva svobode tiska poteka pod sloganom Informacija kot javno dobro. Želimo poudariti neizpodbiten pomen preverjenih in zanesljivih informacij," je ob tej priložnosti povedala Audrey Azoulay, generalna direktorica Organizacije združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Opozorila je na bistveno vlogo svobodnih in profesionalnih novinarjev ter na preprečevanje lažnih informacij in škodljiv vsebin.

Tretji maj naj bi vlade po svetu opozarjal na potrebo po spoštovanju njihove zavezanosti svobodi tiska, hkrati pa je to dan, ko razmišljamo o tem, kaj svoboda izražanja in poklicna novinarska etika sploh pomenita.

"Rada bi se poklonila vsem novinarjem, ki delajo neutrudno, včasih pod političnim ali finančnim pritiskom, tvegajo celo svoja življenja, da bi preverili dejstva in nadzorovali oblast," je ob tem izrazila svojo skrb podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova in obljubila, da se bo komisija še naprej borila za svobodo medijev, za varnost novinarjev, in omenila finančno podporo. "Svoboda medijev ni naša pravica, ampak je pravica nas vseh," je še povedala.

Potem ko je oktobra 2017 v avtomobilu bomba življenje izgubila malteška preiskovalna novinarka Daphne Anne Caruana Galizia, se položaj novinarjev v Evropi ni izboljšal: v brutalnih umorih sta od takrat življenje izgubila še dva.

Galizijeva je raziskovala korupcijo, zlorabo oblasti in mreženje organiziranih kriminalnih organizacij s tesnimi povezavami s političnim vrhom. Zaradi svojega dela je bila izpostavljena grožnjam, ustrahovanju in tožbam tistih, katerih nepravilnosti je razkrivala. Delo Galizijeve je pokazalo, da so za oblast najbolj moteči kritični, glasni, uporniški in vztrajni novinarji. Na svetovni dan svobode tiska je zato pomembno, da podpremo medije, katerih delo je omejeno, ki so tarča napadov zaradi svojega raziskovanja. To je tudi čas, ko se spomnimo na tiste, ki so na poti iskanja resnice in v razkrivanju svojih zgodb tvegali vse.

Kdo ogroža kredibilno in svobodno novinarstvo? O položaju medijev, napadih in dediščini tistih, ki so svoja življenja izgubili, smo se pogovarjali z novinarji iz Slovaške, Grčije in Srbije.

Raziskoval zlorabo oblasti in organizirani kriminal, nato umorjen

Primer: Slovaška

Konec februarja 2018 so 27-letnega novinarja Jana Kuciaka in njegovo zaročenko, arheologinjo Martino Kušnirovo, ustrelili na njunem domu v kraju Velka Mača blizu Bratislave. "Umor Kuciaka je šokiral slovaško družbo in novinarje," je za Večer povedal Lukaš Diko, nekoč direktor javne RTV Slovaška, danes pa glavni urednik raziskovalnega centra, v spomin preminulemu novinarju. Pravi, da slovaška družba takšne vrste nasilnih incidentov ni bila vajena. "Kuciak je veljal za talentiranega raziskovalnega novinarja, ki je med kolegi užival spoštovanje," se spominja Diko.

Pred tragično smrtjo je Kuciak sodeloval z organizacijo za poročanje o organiziranem kriminalu in korupciji (OCCRP) in pisal za slovaško spletno stran Aktuality, kjer je razkrival povezave med vodilnimi slovaškimi politiki iz stranke Smer takratnega premiera Roberta Fica, skorumpiranim sodstvom in organiziranimi kriminalnimi združbami.

Po hladnokrvnem uboju Kuciaka se je pred tremi leti na cesto odpravilo več deset tisoč Slovakov. Česa takega ta mala vzhodnoevropska država ni videla vse od padca komunizma. "Razlogi za proteste niso bili samo umor novinarja in njegove zaročenke, ampak tudi nezadovoljstvo nad Ficovim šestletnim koruptivnim vladanjem," je povedal Diko. Kuciakovi teksti v času njegovega življenja niso prinesli preganjanja skorumpiranih politikov, policistov in sodnikov, ampak se je to začelo šele po njegovi smrti.

"Premiki v sodstvu so danes jasni in zelo očitni. Dogajajo se nepredstavljive zadeve, kot so aretacije in sodna preganjanja visoko pozicioniranih policijskih uradnikov, oligarhov in politikov," je povedal Diko, ki meni, da je Kuciakovo delo pri tem igralo pomembno vlogo.

Poleg sodnih preganjanj so na Slovaškem lani sledile tudi politične spremembe: upad podpore kontraverzni stranki Smer. Po poročanju domačih novinarjev naj bi bili politiki iz te stranke povezani z več desetimi sumljivimi in ilegalnimi posli. "Poleg koruptivne oblasti in vedno več razkritij o tem sta na politične spremembe usodno vplivala Kuciakov umor in hkrati umor njegove zaročenke," povzame Diko.

V svojem zadnjem delu je Kuciak raziskoval povezave med italijansko organizirano kriminalno združbo Ndrangeta in članico Ficovega kabineta.

Tri leta po smrti Kuciaka so se za pregon zloglasne Ndrangete iz Kalabrije odločile tudi italijanske oblasti, ki so letos januarja začele sodno preganjati preko tristo članov te kontroverzne mafijske mreže. Aretacije so se sicer začele že leta 2016. Med obtoženimi so tudi politiki in policisti. Leta 2013 je raziskava inštituta Demoskopika razkrila, da je Ndrangeta s trgovino z drogami in nezakonitim odlaganjem smeti zaslužila preko 50 milijard evrov. Svoje aktivnosti je imela razpredene v več kot 30 državah, med drugim tudi na Slovaškem, kjer so v zadnjih treh desetletjih našle gostoljubje tudi druge balkanske kriminalne združbe. Raziskovanje te nevarne kriminalne organizacije in povezave s političnim vrhom naj bi bili usodni za Kuciaka, ki je bil po pričanju našega sogovornika dlje časa pred usodnim dnevom "izpostavljen zasledovanju, prisluškovanju in nadlegovanju".

Razbohotenje kriminalnih združb in penetriranje v vladne vrhove ni edino, kar v tej petinpolmilijonski državici ogroža svobodο in poročanje novinarjev.

Premier novinarje žalil s prostitutkami

Nekdanji slovaški premier Fico beleži dolgo zgodovino žaljenja novinarjev in izvajanja bojkota določenih medijskih hiš. Novembra 2016 je kritične novinarje označil za "umazane protislovaške prostitutke", ob neki drugi priložnosti jih je žalil z "idioti", "kreteni" in "hijenami". "Fico danes iz opozicije nadaljuje isto retoriko, kot jo je imel, ko je bil premier," je pojasnil Diko. In ne le to. Fico je "zapadel globlje v različne teorije zarot o ameriškem milijarderju Georgeu Sorosu, ki naj bi bil pomagal pri širjenju dezinformacij skozi financiranje kritičnih medijskih institucij". Za Fica so posebno moteči kritični novinarji, ki so razkrivali in še vedno razkrivajo stranpoti njegove stranke.

"Ne moremo pa reči, da je Fico edini politik, ki javno kritizira delo novinarjev. Zadnji v vrsti, ki izvaja politične pritiske nad novinarje, je nekdanji premier Igor Matovič," pojasni Diko. Matovič je bil lani obtožen plagiatorstva magistrske naloge, kar je razkril dnevni časopis Dennik D. Matovič je kasneje priznal plagiatorstvo in se ironično opravičil "vsem poštenim študentom, ki so uspeli doštudirati brez kopiranja". Z napadi na medije in diskreditacijami Matovič, ki je pred dobrim mesecem odstopil zaradi škandala s prikrito dobavo cepiva Sputnik in solo ministrskimi potovanji v Rusijo in Budimpešto, zdaj nadaljuje delo kot finančni minister.

"Napadi politikov na novinarje in odkrite diskreditacije imajo resne posledice pri ustvarjanju javnega mnenja. To je najbolj kritično pri takšnih vrstah političnih pritiskov," meni Diko. Tri leta po smrti Kuciaka zato po mnenju našega sogovornika zaupanje javnosti v medije na Slovaškem upada. Diko meni, da je za takšno stanje odgovoren predvsem politični vrh.

Poročal o povezavah politikov in organiziranega kriminala, nato ustreljen

Primer: Grčija

V začetku letošnjega aprila so neznanci pred domom v atenskem predelu Alimos z desetimi naboji ustrelili in ubili 52-letnega novinarja Giorgosa Karaivaza. "Karaivaz je bil pošten in strokoven, bil je posvečen obveščanju javnosti o najtemnejših straneh političnega in kriminalnega življenja," se grški novinar Matheos Tsimitakis, ki je nekoč poročal za Kathimerini in Avgi, spominja Karaivaza. Pred tragično smrtjo je Karaivaz sodeloval s televizijsko postajo Star, ki v Grčiji med publiko in nekaterimi novinarji ne uživa visokega ugleda in zaupanja. Sporno je predvsem njeno poročanje, kjer kot (ne edini grški) medij uporabljajo montaže, prirejene reportaže in tudi lažne novice, da bi priredili pomen dogodka.

Televizijska postaja Star je v lasti ladjarskega oligarha, milijonarja in naftnega tajkuna Giannisa Vardinojanisa. Vardinojanisi veljajo za eno najbolj vplivnih grških družin s tesnimi stiki z grško politično elito in vodilnima strankama Nova Demokracija in Pasok, ki državo s štiriletnim premorom obvladujeta že skoraj 50 let. Karaivaz je poročal o delu preiskovalnih organov, kriminalnih praksah posameznikov, policijskih raziskavah, političnih škandalih in fenomenu grške mafije. Urejal je spletni portal bloko.gr.

"Karaivaz ni nikoli deloval kot 'tiskovni predstavnik' policije v nasprotju z drugimi novinarji, ki poročajo o podobnih temah. S tem si je prislužil spoštovanje med policisti in novinarji, a tudi sovražnike med koruptivnimi policisti in skupinami organiziranega kriminala s povezavami v samem političnem vrhu," pove Tsimitakis, ki je življenje znotraj visoke politike dodobra spoznal sam: med letoma 2016 in 2019 je namreč novinarstvo za nekaj let zamenjal za upravljanje profilov na socialnih omrežjih takratnega premiera Aleksisa Tsiprasa.

Grška policija je umor Karaivaza takoj povezala z napadom organiziranih kriminalnih združb oziroma ga označila za naročeni umor. Predstavniki policije so povedali, da je bil zločin izveden profesionalno, storilca pa sta s kraja dejanja pobegnila, se kasneje ločila, kot so pokazale nadzorne kamere, za njima pa se je izgubila vsaka sled. "Giorgos pred smrtjo ni bil zaskrbljen ali posebej obremenjen. V studio je prišel dobro razpoložen in stresal šale," je o Karaivazu povedala voditeljica in sodelavka Zina Kutselini, ki je samo uro pred brutalnim umorom bila skupaj z ubitim novinarjem. Karaivaz ni nikoli zaprosil za policijsko zaščito, niti ni omenjal groženj, ki bi jim zaradi svojega dela utegnil biti izpostavljen.

"Poročanje o organiziranem kriminalu je nevarno početje v vsaki državi. Karaivaz je bil eden izmed redkih, ki je zmogel vstopiti v ta svet in o njem poročati v detajlih," se spomni Tsimitakis. Atensko podzemlje že nekaj let bije surovo vojno za prevlado. Karaivazove reportaže pa kažejo, da sam ni prizanašal vpletenim. "Za umore nekaterih ljudi iz sveta kriminala so osumljeni nekateri policisti, povezave pa vodijo vse do grške ortodoksne cerkve," je povedal v enem izmed svojih poročanj o vojnah med organiziranimi kriminalnimi skupinami v grški prestolnici.

Grki ne zaupajo svojim medijem

V nasprotju s Slovaško Grki niso drveli na ulice ob umoru Karaivaza. Ne samo to. Niti novinarski kolegi se - razen posamičnih izjav za medije - niso oglasili množično. Glede na to, da je Karaivaz pripadal osebju "priviligiranih novinarjev" iz vplivne televizijske postaje, to niti ni pretirano presenečenje. "V nasprotju z drugimi evropskimi državami so v Grčiji ljudje povsem distancirani od medijev. Medije dojemajo kot pristranske, kot orodje, ki služi določeni agendi; kot vpletene v škandale, nekateri pa so celo povezani z organiziranim kriminalom," pojasni Tsimitakis.

Kako necenjen je novinarski poklic v Grčiji, lahko slišimo tudi ob večjih protestih, kjer se je uveljavil celo slogan proti medijskim delavcem: "Novinarji, barabe in izdajalci!" Zaupanje Grkov v medije je tako nizko, da se je marca na socialnem omrežju Twitter razvila kampanja #boycottgreekmedia. "Po finančni krizi 2008 je postalo jasno, da so mediji velik del problema. Vsi večji mediji so v Grčiji del koruptivnega sistema oblasti," pojasni Tsimitakis. Novinar meni, da tudi zaradi te distance, ki jo imajo ljudje do medijev, umor Karaivaza enostavno ni vzbudil enakega odziva, kot sta ga umora na Malti in Slovaškem.

Tsimitakis grško medijsko krajino razdeli na "levo in desno". "Tisti, ki so povezani z mediji, usmerjenimi v levo, so navadno bolj svobodni pri svojem poročanju, lahko globlje preiskujejo, cenzura je redka, vendar njihovo delo nima vpliva in trud je spregledan. Tisti na desni so del kampanje političnih oblastnikov in njihovih poslovnih zaveznikov," opiše. Umor Karaivaza Tsimitakis vidi kot "napad na novinarstvo", a opozori, da utegne nakazovati tudi na to, da je morda šlo za "preurejanje odnosov moči znotraj določenih institucij, ki jih je Karaivaz raziskoval".

Ali gre za politične institucije? Policijo? Kriminalne organizacije? Ali delovanje vseh treh? Umor Karaivaza je še do danes neraziskan.

Poročajo o vladi in organiziranem kriminalu, sledijo grožnje in ustrahovanja

Primer: Srbija

Mreža za poročanje o kriminalu in korupciji (KRIK) iz Beograda je že vrsto let navajena napadov, šikaniranja in posmehovanja vodilnih politikov in provladnih medijev. "KRIK smo ustanovili, ker menimo, da je nujno, da obstajajo mediji, ki odkrivajo sumljive in koruptivne posle predstavnikov oblasti, njihove povezave z ljudmi iz kriminalnih organizacij. Raziskujemo tudi, kako se porablja denar iz državnega proračuna," je za Večer pojasnila Bojana Jovanović, namestnica glavnega urednika in novinarka KRIK-a.

KRIK velja za eno najbolj uglednih novinarskih organizacij na območju bivše Jugoslavije. Mlada novinarska ekipa že od leta 2015 razkriva teme, ki vodilni oblasti niso niti malo po godu. "Če ne bi bilo nas, državljani sploh ne bi vedeli za primer izvora denarja, s katerim je minister za notranje zadeve Aleksander Vulin kupil stanovanje; ali pa da je minister za finance Siniša Mali bil direktor offshore podjetja, ki je kupilo 24 stanovanj v Bolgariji; ali pa poznanstva ministra za zdravje Zlatibora Lončara in zloglasne kriminalne organizacije zemunski klan z dobrimi poznanstvi v policiji in državnih strukturah," našteje Jovanovićeva.

KRIK arhivira bazo dokumentov, ki predstavljajo tudi vir za druge novinarske kolege, ki bi si želeli raziskovati podobne zgodbe. Novinarka nam pove, da je dostop do informacij postal izjemno zapleten, transparentnost javnih funkcionarjev v Srbiji pa vedno slabša. "Vladni uslužbenci, katerih premoženje ali povezave smo raziskovali, ne samo, da ne pristajajo na intervjuje z nami, ampak na tiskovnih konferencah ne želijo odgovarjati na naša vprašanja, se izogibajo našim novinarjem ali jih napadajo," pove srbska novinarka. Zdi se, da je za srbskega predsednika Aleksandra Vučića posebej nadležno novinarsko raziskovanje kriminalnih organizacij in povezovanje nekaterih njegovih političnih kolegov s temi nasilnimi skupinami.

KRIK-ovi novinarji so, podobno kot Kuciak in kolegi, postali pravi izvedenci pri raziskovanju balkanskega podzemlja. Urednik Stevan Dojčinović je tudi avtor knjige o balkanskem narkokralju: Šarić, kako je balkanski kokainski kartel osvojil Evropo.

Po zlomu klana Darka Šarića, njegovim članom se je v operaciji Balkanski bojevnik sodilo tudi v Sloveniji, se je pred približno osmimi leti na Balkanu začel neusmiljen boj za prevlado nad kokainskim transportom. Vzporedno so se z začetkom 2014 razvili surovi boji med izvorno kotorskimi klani iz Črne gore (Škaljarski in Kavački, ki sta oba svojo vojno prenesla preko meja balkanske državice v Španijo, Ukrajino, Avstrijo, Grčijo in Srbijo). Skupaj je do sedaj v tej vojni za prevlado umrlo več kot 50 ljudi. Vojna narkokartelov najbolj pereče obremenjuje Vučićevo oblast in celo družino.

KRIK-ova ekipa je že lani maja odkrila, da Vučićev sin Danilo prijateljuje z eno od kriminalnih organizacij, ki se je pridružila Kavačkemu klanu. Potem ko Vučić že od leta 2012 redno napoveduje "vojno proti mafijskim klanom", razkrivanja KRIK-ovih novinarjev dokazujejo, da Vučićeva oblast z aretacijami slabi prisotnost Škaljarskega klana in da moč Kavačkega narašča. V začetku leta, ko je KRIK razkril, da so politiki blizu Vučića neposredno povezani z nekaterimi kriminalnimi organizacijami blizu Kavačkemu klanu, je oblast s pomočjo provladnih medijev začela odprto kampanjo proti novinarjem te organizacije in njihovo delo označila za "paramafijaško novinarstvo".

Novinarje označili za kriminalce

Jovanovićeva kampanjo opiše za eno najbolj brutalnih do sedaj. "Označili so nas za kriminalce in obtožili, da sodelujemo z eno izmed organizacij, ki je osumljena več kot 50 brutalnih ubojev. S tem, ko nas štejejo za sodelavce takšne skupine, so provladni mediji in predstavniki oblasti direktno ogrozili našo varnost," zaskrbljeno pove Jovanovićeva. Napade so obsodili domača in mednarodna novinarska združenja, nevladne organizacije, predstavniki tujih predstavništev v državi, podporo so izkazali tudi državljani in bralci, oglasil pa se je tudi stalni poročevalec Evropskega parlamenta za Srbijo Vladimir Bilčik in izrazil "zaskrbljenost zaradi kampanje, katere tarča so novinarji KRIK-a".

"Naše delo je nevarno, vendar večjo grožnjo kot kriminalne organizacije preiskovalnemu novinarstvu predstavlja oblast," pravi Jovanovićeva. Pojasni, da je vlada tista, ki jih napada, jih skuša diskreditirati, jih označuje za "sovražnike oblasti", "tuje plačance" in "vohune". Cilj je po besedah novinarke eden: "Želijo, da prenehamo preiskovati skorumpirane in kriminalne povezave predstavnikov oblasti." Olje na ogenj v blatenju novinarjev KRIK-a že nekaj let prilivajo provladni mediji, kot so Informer, Pink, Kurir, Alo in Srpski Telegraf.

"Provladni mediji delujejo po diktatu oblasti. Težko bi rekli, da imajo takšne vrste poročanja karkoli opraviti z novinarstvom," pravi Jovanovićeva in še dodaja: "Govorimo o partijski mašineriji, ki služi za promoviranje določenih predstavnikov oblasti ter za različne obračune, tudi za napad in targetiranje novinarjev." Po množičnem napadu nekaterih medijev na novinarje KRIK-a se je oglasil tudi sam Vučić, ki je provladne medije pozval, "naj ne napadajo novinarjev KRIK-a in jim pustijo, da opravljajo svoje delo". "Novinarji se morajo počutiti svobodno in varno," je povedal za vladi naklonjeno televizijsko postajo PINK. Vučić ima rad novinarje, dokler ti ne preizprašujejo njegovih denarnih virov in povezav njegovih političnih sodelavcev s kriminalnimi organizacijami. Samo nekaj dni prej je namreč na tiskovni konferenci novinarki KRIK-a, ko je ta vprašala, zakaj generalni sekretar njegove vlade Novak Nedić, ki je bil blizu skupini ene izmed kriminalnih organizacij, med kriminalističnim postopkom ni bil zaslišan, zabrusil, da je "slabo vzgojena in nesramna".

Koga motijo kritični novinarji

V tednu, ko razmišljamo o svobodi medijev, je nujno, da izpostavimo žrtve pritiskov, zmerjanj in diskreditacij. Vendar je potrebno več od tega. Storilce moramo pozvati, imenovati in razkriti njihova dejanja. Ustvarjanje večletnih pritiskov vodi v samocenzuro, grožnje vodijo v strah in nepripravljenost poročati o zlorabah oblasti, korupciji in ilegalnih poslih vodilnih. V demokracijah, kjer policija, sodstvo in pravna država delujejo, mediji še vedno lahko držijo steber svobode in gradijo neodvisen medijski sektor. Ko so državne institucije okupirane od oblasti in vzporedno z javnimi sredstvi gradijo svoj medijski konglomerat, katerega glavno poslanstvo sta sistematična propaganda in diskreditiranje kritikov, novinarstvo več ni varno. Zaradi nefunkcionalnega in skorumpiranega policijskega aparata so v takšnih državah novinarji, kot je urednik Kostas Vaksevanis, zaščito pred grožnjami s smrtjo primorani iskati v javnosti. "Če je novinar ubit, to pomeni, da je vzporedna država prevzela oblast, ali še huje, da delata z roko v roki. Ko novinarje ubijejo, morilec ni nor. To samo pomeni, da je demokracija pokvarjena in da morajo ljudje živeti v zatohlosti. To je dokončno sramotenje pravne države," je Vaksevanis zapisal ob smrti Karaivaza in še dodal: "Ko je novinar ubit, je to več kot le zločin, to je dokaz nevarne resničnosti."