Novi mediji na spletu: Prostor za alternativo ali širjenje nestrpnosti?

Raziskave kažejo, da imajo takšna ali drugačna družbena gibanja, ki odstopajo od ustaljenega družbenega okvirja, težave pri komunikaciji preko osrednjih medijev. Svoj glas zato najpogosteje poiščejo pri alternativnih medijih, ki so iz tako imenovanega mainstream medijskega poročanja izključeni. Ker se kot informacijski medij za širjenje novic in podajanje stališč vedno pogosteje pojavljajo tudi facebook, twitter in podobna spletna mesta, lahko trdimo, da je internet odprl prostor za izražanje mnenja preslišanih.

Vse pogosteje takšni in drugačni mediji, ki ne najdejo prostora v obstoječem medijskem prostoru, slednjega poiščejo tudi preko drugih kanalov, kot je recimo portal Youtube z več kot dvema milijardama uporabnikov, kar predstavlja skoraj tretjino uporabnikov interneta. Največ gledalcev je starih od 18 do 34 let in samo Youtube v mobilnih napravah doseže več ljudi te ciljne skupine kot katerakoli televizijska mreža v ZDA. V tujini so med prepoznavnimi levimi mediji, ki svoje vsebine razširjajo tudi preko Youtuba, The Young Turks, Democracy Now!, Novara Media in drugi. Na desnem polu pa lahko zasledimo recimo kanala Stevena Crowderja in Bena Shapira. Med teoretiki zarot je bil na Youtubu najbolj prepoznan ameriški kanal InfoWars, ki pa so mu zaradi spornih vsebin na Youtubu in številnih drugih platformah onemogočili delovanje.

V Sloveniji je zaradi jezika praktično nemogoče doseči tako velik doseg, kot ga imajo kanali v angleščini. A to ne pomeni, da pri nas takšnih medijskih vsebin ni. Zasledili in preučili smo dva slovenska kanala, enega na levem političnem polu in enega na desnem.

Ni ciljne publike

Eden izmed kanalov, ki odpira prostor za politične teme v Sloveniji, urednik Aleš Ernecl pa je desno politično orientiran, je bil ustanovljen lani aprila, ima blizu štiri tisoč naročnikov in nekaj manj kot 200 posnetkov, ki imajo nekaj tisoč ogledov. Ernecl za Večer pove, da nima ciljne publike, v svojih oddajah, sam jih imenuje filozofski podcasti, pa se želi pogovarjati z vsemi - gostil je zelo različne ljudi, od ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, predsednika Slovenske nacionalne stranke Zmaga Jelinčiča do aktivista in režiserja Jaše Jenulla. Za oddaje na spletni strani Youtube se je odločil predvsem zato, ker je, kot pravi, to najenostavneje. "Sam sem že večkrat povedal, da se politično nagibam na desno, želim pa se pogovarjati z vsemi," pove Ernecl in še doda, da si želi, da se ideologija prepozna predvsem takrat, ko nastopa sam. V opisu kanala lahko zasledimo, da zbira donacije, prizna pa tudi, da od predvajanja vsebin prejema neki zaslužek, vendar pa mu to predstavlja zgolj dodatek in ne osnovni vir preživetja. Pravi, da sponzorjev za zdaj nima, za urednikovanje, snemanje in vse, kar sodi zraven, skrbi sam. "Mislim, da se od mainstream medijev razlikujem predvsem v informativnosti, saj tam format oddaj ne dopušča dovolj časa, da bi nekdo izrazil to, kar misli," pojasni Ernecl. Meni, da bi bilo najbolj smiselno in izvedljivo, če bi mediji stremeli k transparentni subjektivnosti, kar bi pomenilo, da bi se vnaprej povedalo, kako je nekdo politično orientiran. "Zame je objektivnost to, da bi poročal o nekem dogodku in bi potem rekli, kaj je narativa desnice in kaj narativa levice. To bi bilo najbližje objektivnosti," razmišlja Ernecl.

Kanal za pogovore

Drugi kanal, ki smo ga analizirali, Rdeča pesa, deluje od novembra 2020. Ima več kot petsto naročnikov, 13 posnetkov, ti imajo povprečno okrog tisoč ogledov. Kot so nam sporočili iz uredništva, so kanal vzpostavili, ker velika večina v tej državi nima svojega medija, ki bi spregovoril o njih ali kjer bi lahko o sebi spregovorili oni sami: "Mainstream mediji so ujeti v logiko kapitala in države. Ideološko lahko medije v Sloveniji razvrstimo od levo liberalnih do konservativnih, v zadnjem času se priključujejo še skrajno desni. Če zadnje odmislimo, je medijska krajina - pa tudi strankarska - podobna tisti iz sredine 19. stoletja." Opis Rdeče pese je "kanal za pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma". Družbeni, ker so stanovanja za večino nedosegljiva, ker so delavci preobremenjeni in preslabo plačani, ker so ženske vse bolj podrejene; ekološki, ker se Zemlja segreva, Slovenija pa dvakrat hitreje od povprečja, ker kapital izčrpava naravne vire in bo planet postal takšen, kot je v Mad Maxu, politična, ker demokracije ni več, politični razred pa se norčuje iz ljudstva, služi le kapitalu in sam sebi. "Vzpostavljamo kanal, kjer bodo lahko spregovorili tisti, ki so ostali 'na drugi strani', to smo tisti, ki plačujemo za te krize," pojasnjujejo. Starostno se osredotočajo predvsem na mlajšo publiko, od 15 do 40 let, nagovoriti želijo tiste, ki jim je svet, ki ga predstavljajo mainstream mediji, nekaj tujega: "Prekarce, študente, aktiviste, okoljevarstvenike, delavke in delavce, nasploh tiste, ki so izključeni iz možnosti odločanja v politiki, gospodarstvu, šolstvu ..." Osemdeset odstotkov njihovih gledalcev je starih med 20 in 40 leti, nekoliko več je moških.

Na naše vprašanje, zakaj so se odločili za objavljanje vsebin preko Youtuba in družbenih omrežij, odgovarjajo: "Področje klasičnih medijev je močno regulirano in s tem zaprto, predvsem pa je dostop onemogočen z visokimi finančnimi vložki. Youtube in socialna omrežja omogočajo medijsko produkcijo z minimalnimi stroški. Mlajše generacije večinoma ne spremljamo več klasičnih medijev. Vir informacij so spletna omrežja in Youtube." S formatom oddaj se ne omejujejo, ves čas razmišljajo o novih možnostih. Njihov svet so socialna omrežja, spletne strani pa so po njihovem že skoraj zastarele, povedo in še dodajo, da skušajo iskati nove poti, spremljajo pa predvsem tuje medije, kot sta Novara Media iz Velike Britanije, ameriški Jacobin, in regionalne medije, kot sta Mašina in Bilten.

Delo kolektiva je prostovoljno, nujne stroške pokrijejo iz prostovoljnih donacij, v prihodnosti pa računajo na podporo gledalk in gledalcev. Organizirani so nehierarhično, vsi so enakovredni, odločajo pa se s konsenzom in glasovanjem. Deloma so vloge razdeljene, na primer tehnični del skrbi za snemanje in montažo, voditelji so pred kamero, vsebine pa pripravljajo in distribuirajo skupaj. Z odzivom gledalcev so zelo zadovoljni, začetni ogledi so jih presenetili, navdušile pa so jih tudi povratne informacije gledalk in gledalcev. "Gradimo tudi skupnost raznašalcev Rdeče pese. To so zvesti gledalci, ki nam pomagajo pri širjenju naših vsebin," so še pripomnili. Z imenom namigujejo na več pomenov, interpretacijo pa prepuščajo gledalkam in gledalcem.

Ideologija je v vsebini vsakega medija

Uredništvo Rdeče pese je prepričano, da so delavci v mainstream medijih vedno postavljeni v položaj pasivnih žrtev, o njih pa se poroča le takrat, ko gre podjetje v stečaj ali pa ko so izkoriščani v nasprotju z zakonom. Sami pa želijo pokazati, da je lahko delavski razred tudi akter svoje usode. "Hkrati izpostavljamo teme, o katerih se govori le občasno in površno. Predvsem pa se razlikujemo po pogledu: večina medijev temelji na prevladujočem (levo) liberalnem pogledu na svet, nekaj na konservativnem, nekaj po novem tudi na skrajno desnem. Trpijo skratka za izrazito ideološko slepoto. So glasila kapitala in njegovih organizacij - le redko podvomijo o stališčih IMF, OECD, Nata, EU, prepričani so v svobodni trg in inovativnost podjetji, konkurenčnost … Levo liberalni verjamejo še v zeleni kapitalizem, človekove pravice, razsvetljene kulturne in univerzitetne elite, konservativni pa v nacionalizem, tradicionalno kulturo ali pa v odkrita rasizem in sovraštvo," razmišljajo sogovorniki.

Na vprašanje, ali so ideološko opredeljeni, odgovarjajo: "Ideologija se prepozna v vsebini vsakega medija. Največ ideologije je tam, kjer zatrjujejo, da je ni. Rdeča pesa gleda na stvari s stališča izkoriščanih, zatiranih in izključenih množic, s čimer ne mislimo na manjšine, ampak na večino prebivalstva. Za razlago kriz sodobnega sveta uporabljamo miselna orodja, ki so jih razvili teoretiki, ki so pregnani iz javnih razprav. Vemo, da je drugačen svet mogoč in nujen, sredi 21. stoletja smo na točki, ki jo najbolje povzame citat: socializem ali barbarstvo."

In kako sami razumejo objektivnost in neodvisno medijsko poročanje? "Objektivnost je osrednji mit liberalnega novinarstva. Noben množični medij ni neodvisen. Večina medijev je podjetje, ki tekmuje na trgu. Njihovi lastniki so kapitalisti, ki želijo profit in širjenje njihovega nazora - ohranjanja statusa quo. V majhnih okoljih, kot je Slovenija, kjer so mediji težko dobičkonosni, gre predvsem za ideološki vpliv, ustvarjanje javnega mnenja. Javni mediji, na primer RTV Slovenija, so podrejeni političnemu razredu, hkrati pa so pod tržnim pritiskom zasebnih medijev, s katerimi se morajo primerjati in z njimi tekmovati. Rdeča pesa je neodvisna od vladajoče ideologije, hkrati pa zavezana govoriti o tistih in s tistimi, ki so odrezani od mainstream množičnih medijev."

Kakšen vpliv imajo

"Zdelo se je, da bosta internet in socialna omrežja prinesla demokratizacijo medijev, v resnici pa se je okrepila prevlada 'velikih igralcev', le da so na mesto tradicionalnih medijev stopila 'big-tech' podjetja. Socialna omrežja v javnem komuniciranju omogočajo še več privilegijev predstavnikom vladajočih razredov (Elon Musk) ali njihovim političnim zastopnikom (Janša, Pahor) ter spodbujajo širjenje (pogosto skrajno desnih) teorij zarot. Vseeno pa sta internet in informacijsko-komunikacijska tehnologija nasploh omogočila razširitev področja boja, torej možnost produkcije in distribucije vsebin za zelo majhne stroške. To možnost je najprej izkoristila nova skrajna desnica (alt-right), a se je poslužujejo tudi projekti z naprednimi vsebinami, kamor se prišteva tudi Rdeča pesa. A se ne slepimo: skoraj celotna informacijska mreža človeštva je v rokah le nekaj podjetji velikega kapitala," razmišljajo člani uredništva Rdeče pese.

Politični analitik Alem Maksuti izpostavi, da je bila leta 2000 prvič postavljena ena izmed tez glede interneta, ki se sprašuje, ali se politika seli na splet in ali se s pojavom interneta kot takim bliža internetna revolucija, ali pa bo šlo za tako imenovani politics as usual - reproduciranje istih razmerij moči in stališč kot v "neinternetnem svetu". Vendar pa je prepričan, da ne gre za neko hudo konkurenco na primer televiziji, saj ima obratno logiko delovanja: "Na internetu iščeš vsebine, na televiziji pa ti vsebine servirajo, zato gre za omejen domet."

"Youtube je sicer uporaben kanal, ki je brezplačen in omogoča avdio- in videozapis, in z dodatnimi lahko sklene določen krog sledilcev. Težko bi pa govorili o nekem resnejšem vplivu, ker je veliko odvisno od tega, kdo to odpira. Če bi imel kak Janša neki kanal Youtube, bi ga seveda vsi, ki ga poznajo, šli gledat. Mislim, da lahko govorimo zgolj o nekih spodbudah za participacijo, vendar pa nagovarjajo zelo omejen krog ljudi," še razmišlja Maksuti.

Pot do politične participacije

Javnega mnenja ne moremo meriti na podlagi všečkov na facebooku, nekdo, ki jih je recimo dobil 2000, je včasih zmotno prepričan, da bo kar izvoljen v parlament, kar v resnici ne drži, izpostavlja. Vendar pa gre kljub temu za orodje, s katerim se lahko prenašajo takšna ali drugačna sporočila, ki pa niso nevarna zaradi tehnologije, ampak zaradi vsebine. Odvisnost od interneta se res povečuje, vendar pa Maksuti pravi, da ga zaradi njegovih omejitev ne bi mogli uporabljati za zastrupljanje množic ali za gradnjo javnega mnenja. "Menim, da moramo imeti neke okvirje, da lahko kot družba funkcioniramo, zato sem do določene mere tudi pristaš cenzure." Na spletu lahko hitro nastanejo zlorabe, zato bi potrebovali urejen dostop, vendar pa smo od tega, kot je dejal politični analitik, oddaljeni svetlobna leta. Sam sicer meni, da je povečanje stopnje politične participacije zelo pomembno, in če so novodobni alternativni mediji na Youtubu pot do tega, so dobrodošli.