“Ne, to nisem jaz!”

John Fogerty, pevec skupine Creedence Clearwater Revival, ki je nehala nastopati leta 1972, se je moral oglasiti na televiziji CNN in izraziti globoko nestrinjanje z zlorabo njegove pesmi z naslovom Fortunate Son/It ain't me, no! (Srečni sin/Ne, to nisem jaz!) na predvolilnih mitingih Donalda Trumpa. "Ta skladba govori o ljudeh, kot je on," je dejal Fogerty, "lahko bi jo napisal danes."

Fogerty, ki je bil leta 1966 mobiliziran v ameriško vojsko in je v njej zdržal dve leti, poje o krivici do vseh, ki niso bili sinovi senatorjev, milijonarjev in visokih oficirjev in so bili poslani v vietnamsko vojno, govori o tem, da se nekateri rodijo s srebrno žlico v ustih in da najbogatejši ne plačujejo davkov. Fogerty je leto dni starejši od Trumpa, ki mu je oče seveda uredil, da mu ni bilo treba v vojsko … Ta pevec z nepozabnim glasom ni edini, ki se je uprl – Trump je zlorabil tudi mnoge druge skladbe, katerih avtorji zdaj protestirajo: "Ne, to nisem jaz!" Med njimi je denimo skupina Village People, ki je z uspešnicami, kot je YMCA, ustvarjala gejevsko folkloro.

In vse to si je Trump prisvojil za svoje potrebe. Prevare ni težko prepoznati. Zakaj torej gre? Za skrajni cinizem? Za cinizem je potrebno nekaj – ne prav veliko – inteligence. Za neznanje? Nekdo v njegovi ekipi že mora nekaj znati. Računajo s tem, da so vsi Trumpovi volivci nevedni? Trump nagovarja senilne rokerje? Morda. A noben odgovor ni povsem zadovoljiv. Preostaneta samo nora, neodgovorna vladarska samovolja in nasilje, tu ni prostora za interpretacijo, on tako hoče, in to je vse.

Minister Počivalšek bi denimo rad, da so hoteli med epidemijo odprti, ker je to njegovo področje, minister Simoniti bi rad z Metelkove izgnal dvajset nevladnih organizacij, ker mu je bilo tako ukazano in tudi ker mu je to v veselje, minister Hojs za epidemijo krivi protestnike, predsednik vlade Janša še ni uspel državljanom nameniti niti ene prijazne besede. Medijska mašinerija SDS objavlja, da so antifašisti fašisti, da je raper Čordić "ukradel" kamero Nova24TV, prej pa so se njeni poročevalci norčevali, ko se je nekdo z avtom zaletel v novinarje državne televizije in jim uničil kamero, pevka nižje kategorije bi rada zamenjala direktorja državne televizije, upokojenec Kovačič pa sodnico označuje za prasico, in tako naprej. Že več kot pol leta protestniki vzklikajo gesla, med katerimi so nekatera duhovita, ljubka, zabavna, nekatera pa povsem preprosta, kot denimo "Lopovi!". Celo to geslo danes zveni kot kompliment. Na nakopičeno, neusklajeno, topoglavo nasilje "jaz hočem" obstaja danes samo en možen, dokončen odgovor: "Ne, to nisem jaz!"

Tako kot njun vzornik Trump uporabljata Janša in njegova vlada škodljivcev in nevednežev strategijo akumulacije škandalov, napačnih korakov in predrznosti, da o vsesplošnem prostaštvu niti ne govorimo. Ta strategija je nedvomno smiselna – pozornost se razkropi, na koncu zmanjka sape in glava se pač ne vrti kot vrtiljak, da bi vse videli in zaznali. Šestindvajsetkrat so imeli protesti vsakič novo, jasno nosilno temo, ki ni pokrivala manjših tedenskih škandalov. Da bi bile pokrite vse goreče teme, bi bilo treba bodisi preiti na vsakdanje proteste bodisi blokirati poti, po katerih se norost in zloba prenašata kapilarno ter postajata del normalnosti našega vsakdana.

Obstaja že nekaj programov nove, bodoče vlade in obstajajo Smernice protestne ljudske skupščine, ki imajo trdno legitimnost javnih diskusij in usklajenih stališč. Kaj povedati o teh programih? Vsi so smiselni, vsi imajo sprejemljivo osnovo, vsi se dopolnjujejo v najpomembnejših vprašanjih družbene ureditve. Vsi razen smernic vsebujejo tudi napoved možnih kadrovskih izbir, razumljivega medsebojnega zaupanja in za zdaj velike odprtosti. Vsi scenariji imajo določeno noto predvidljivosti, vsi načrti se vrtijo okoli obstoječih institucij, pravil in politike, kot jo poznamo in ki se je, če smo povsem iskreni, plazila po tleh, medtem ko so protesti smeli gledati v Sonce. Po vsemu sodeč je tudi ritem dogajanja prilagojen realnosti domače politike. Toda namesto mirnega razhoda, ko nastopi trenutek, se je treba pripraviti na zastrašujoči učinek delovanja politike "jaz hočem", ki bo izkoristila vsako razumno, zlasti upočasnjeno normalizacijo, da bi razvlekla vse, kar ji bo še ostalo. Kako nepremišljeno in amatersko tečejo stvari, je pokazala EU v za nas sramotni oceni slovenskih predlogov projektov črpanja sredstev za odpravljanje posledic prvega vala koronakrize. Toda obstajajo tudi področja, vogali in luknje, kjer EU nima pristojnosti, kjer se odvija kraja, pospešeno in verjetno nepopravljivo. Zakaj mediji niso veliko obsežneje in udarneje poročali o očitnem laganju in zavajanju v zvezi z mnogimi milijardami, ki naj bi jih bili prejeli od EU, ostaja skrivnost. Toda predvsem bi morali jasno in glasno vzklikati Ne, to nisem jaz!, da bi Evropi pokazali, da ta smešni poskus slabe vlade nima nobene zveze z ljudstvom.

Vloga ljudi, ki so protestirali pol leta ter tako ohranjali krhko opno humanizma in razuma, se, upajmo, bliža h koncu. Na žalost imajo kolektivne smernice malo možnosti ob reprezentativnih imenih, razen če ne bo kdo med njimi posebej pozoren nanje. Opravljeno je bilo veliko delo izpostavljanja, definiranja, obnavljanja in utrjevanja gradiva, na desettisoče ljudi je pridobilo dragoceno izkušnjo druženja, solidarnosti, skupnega petja in smejanja, in to nikakor zgolj v Ljubljani, nikakor samo iz Ljubljane. Od njih je zdaj odvisno, kaj bo obstalo kot pomembna družbena praksa, česa se bodo politiki bali. Z gotovostjo govorim o neizbežnem prehodu in spremembi, tega ni mogoče več ustaviti. Niti epidemija niti karantenski ukrepi niti morebitno nasilje niti discipliniranost državljanov, nič več ne more spodkopati dosežkov vstaje, ki se je začela s psi in pogumnimi posamezniki ter nadaljevala z vsem spodobnim in človeškim, kar še imamo. Od posameznih akcij do resnega družbenega programa, kot so Smernice, smo prešli v razmeroma kratkem času. Knjige, ki so bile v tem času prebrane, ki so bile v tem času napisane, ljubezni, ki so se rodile, navade, ki so se oblikovale, besede, ki so bile izrečene, imajo posebno težo. Morda jim bo prav spreminjanje sveta, ki se dogaja, dalo še več samozavesti, odgovornosti, skrbi za druge. Tudi če bo vse še veliko huje, bo lahko to, česar smo se naučili, le v pomoč in nikakor ne bo poslabšalo stanja.

Nauk bi moral biti tem bolj poučen za tiste, ki se bodo znašli v središču političnega dogajanja: družba še nikoli ni bila bolj razslojena, razdeljena glede življenjskih pogojev, možnosti zdravljenja in izobraževanja, ob hkratni veliki ogroženosti kulture. "Enotnost" je zadnje, kar potrebujemo: nasprotno, reševati je treba težave ene skupine za drugo, razumeti razlike, se oglasiti vedno, ko začutimo, da "to nismo mi" oziroma "jaz". Razsežnost grozot, ki se nam zdaj dogajajo, nikakor ne sme zmanjšati naše občutljivosti: novi oblasti se bo nedvomno dogajalo, da bo duh protestov kaj hitro oživel že zaradi veliko manjših stvari – kdo jim je pa kriv! Vnaprejšnji kredit, zaupanje in potrpežljivost bo veliko težje doseči. Končno je to edino, kar je še ostalo tisočim, ki so vlagali svoje telo, duha, pnevmatike na kolesih, zrak iz svojih pljuč in svoje še preostalo premoženje, da jasno povedo, da to niso oni in da si zaslužijo nekaj poštenega in dostojanstvenega. Predvsem pa si zaslužijo tisto, kar so v času protestov živeli – enakost. Da bi protest uspel, je to tako nujno in preprosto: enakost je treba nadgraditi s tisto občo, vgrajeno v norme delovanja družbe.