Nein, danka!

Potem so tu malček bolj inventivna poimenovanja, posebej opažamo ta postopek v čevljarski industriji, ki scoprajo doma in v tujini iz imena in priimka glavnega šuštarja ime podjetja in znamke, ta pa postane praviloma sinonim kvalitetne obutve. Imen firm, podjetij in s. p.-jev je vseh sort, nekatera so tudi simpatično cinična ali izkazujejo znatno mero premisleka, vsa pa so nadeta z mislijo na reakcijo, ki jo želijo vzbuditi in od katere je med drugim lahko odvisen uspeh podjetja na trgu. No, obstajajo pa tudi podjetja, ki sem jim v ta (pa še kak drug) premislek ni treba podati. Ko je podjetje multinacionalka in deluje po neenakih tržnih pogojih ter temelji na nepošteni konkurenci, mu je uspeh zagotovljen in mu je posledično lahko povsem vseeno, če za svoje ime kako besedo namerno in konkretno pošvedra.

V življenju se hudič skriva v podrobnostih in tako o podjetju Uber in njegovih principih tržnega delovanja kar največ pove prav ime. Pa kaj, če smo posilili besedo, koga briga, važno je, da smo klienteli življenje olajšali in ji ugodili. Slednje, ugoditi in olajšati, sta temeljna principa, po katerih se ta čas suče svet, zato taki uberji v njem sploh lahko obstajajo in zato tako silno prosperirajo – ker so simptom sranja (sic!) stvari. Pred temi epidemičnimi časi so se našle zaskrbljene mamice, ki bi se, če bi se dalo, še učile namesto svojih razvajenih srčkov, da bi le ugodile njihovim permisivno vzgojenim ritim ter jim olajšale strašen napor šolskega dela. Domače naloge? Fej, grozljivo, otroci so preobremenjeni – peticija zoper domače naloge! Preglas na črki u? Ojoj, tega povprečni uporabnik ne bo spravil skupaj, lahko si izpahne čeljust, in kdo bo kriv? Mi! Ne pride v poštev – stran s preglasom! Nemška beseda, ki dobesedno pomeni "čez", "nad" ali "preko", v prenesenem pomenu pa naj bi izkazovala cilje podjetja, je postala spakedanka in obenem najboljši izkaz njegovega kognitivnega dometa. Kot pravi star čebelji pregovor, nomen est omen. Če delajo tako z besedami, kako delajo šele z ljudmi?

Omenjeno prilagajanje in olajševanje imata v primeru Uberja zelo jasen cilj: prav kmalu roditi kopico novcev za žepe parih pri koritu, vse drugo pa ni tako pomembno. Ta logika je precej podobna tisti v kazinu: da jih peščica lahko dobi, jih mora večina izgubiti. V konkretnem primeru so večina, jasno, delavci. Ki, in to je za razumevanje problema ključno, niti delavci niso, oziroma so si pravico, biti delavec ali delavka, morali izboriti – namreč na najvišji inštanci. Leta 2016 je Vrhovno sodišče Velike Britanije ugodilo tožbi dveh bivših Uberjevih voznikov in določilo, da Uber sebe ne more tolmačiti kot zgolj posrednika oziroma najemnika samozaposlenih voznic in voznikov, ki ponujajo prevoz. Podjetje se je na razsodbo pritožilo. Trajalo je več kot štiri leta, da je omenjeno sodišče letos februarja pritožbo zavrnilo ter odločilo, da mora podjetje plačevati 20-odstotni davek od postavke za prevoz, da mora voznice in voznike obravnavati kot zaposlene, ki jim pripada minimalna plača in ki so v službi tudi, ko na stranke čakajo, ne pa zgolj, kot je v pritožbi navedlo podjetje, ko jih dejansko vozijo. Ta razlika je izjemno pomembna, za konkretno področje prevozov predstavlja odločujoči faktor: prej je Uber lahko angažiral pretirano število vozil in šoferjev, s čimer je izrinil konkurenco, saj je bil pri stranki pred vsemi ostalimi ponudniki.

Uber se, prikladno duhu časa, zdi tako podjetje, ki bi samo jemalo, ne bi pa se držalo regulativ, ki veljajo za druge ponudnike na istem področju. Z izkoriščanjem okoliščin se na tolsto okorišča, saj je konkurenca, ki jo predstavljajo v glavnem taksi službe, podrejena mnogo strožji zakonodaji, denimo glede socialne varnosti voznic in voznikov, njihove kolektivne pogodbe in zaposlitev, ki jim prinaša dobrobiti, kakršne pripadajo zaposlenim, delodajalcu pa, jasno, povzročajo stroške. Podjetje, ki teh stroškov nima, ima na trgu izjemno prednost, medtem ko so njegovi "zaposleni" brez minimalne plače, plačanega dopusta, bolniške ali pokojnine slovarska definicija prekariata.

Ko se slovenski minister za infrastrukturo dela (khm) butastega, da to dvoje ni povezano, velja ta milni mehurček res obupno prozorne slaboigre koj počiti, namreč z dejstvi: prekariat je vpisan v Uberjevo ontologijo. Brez okoriščanja z njim ne obstaja; na podlagi dejstev, denimo teh, da izključno Uber določa višino postavke za vožnjo ter pogoje pogodbe z vozniki in voznicami, ki pri obojem nimajo nobene besede, da Uber na podlagi ocen z njimi pogodbo lahko kadarkoli enostransko prekine itd., je sodišče presodilo, da podjetje zaposluje, ne zgolj posreduje, s čimer je odprlo vrata več kot 40.000 potencialnim individualnim tožbenim zahtevkom v Veliki Britaniji, primer pa bo verjetno postal precedenčni primer tudi za številne druge države – naš vrli minister pa se dela, da je edini cilj naše države, ko sprejema zakonodajo, "ponudit ljudem nekaj več". In se pri tem ne vpraša, kakšna je cena za ta nepotrebni luksuz? Kdo jo bo plačal? Res, kako je nomen kdaj omen. Vrt(ov)ec. Na obisku.

Pa vseeno: kaj točno je ta "nekaj več"? To je prevoz z nekom, ki se s svojim vozilom nahaja v vaši neposredni bližini, po vnaprej določeni ceni, tj. po predhodnem izračunu, brez kilometrine. V praksi to pomeni, da je vaš šofer lahko vsak, ki se je v življenju znašel v situaciji, ko mora zaslužiti, pa nima dela, se pravi v bistvu kdorkoli z vozniškim izpitom. To popolno razvrednotenje poklica voznika ali voznice, ki bi morala biti dodatno usposobljena, saj vsak, ki doma peče kruh, pač še ni profesionalni pek, skriva v sebi še en temeljni Uberjev problem: vprašanje varnosti. Promet je sistem. V javnem prometu ste prepuščeni šoferju, strojevodji ali pilotki, in zaupate jim s svojim življenjem. Na podlagi česa? Ker verjamete, da so za svoje delo dodatno strokovno usposobljeni. V primeru, da se vam karkoli zgodi v taksiju, denimo verbalno ali spolno nadlegovanje ali nesreča, imate ime in priimek taksista, številko taksija ter taksi službo, pri kateri je zaposlen. V primeru Uberja imate multinacionalko, ki sebe vidi kot zgolj posrednika. V primeru Uberja za lastni luksuz aktivno podpirate prekariat. In to ta čas aktivno počne tudi slovenska država.

Kjer pa vlada nered tudi na področju taksi-zakonodaje. A namesto, da bi država končno uredila področje prevozov s taksijem ter zavarovala pravice delavcev v tej industriji, si aktualna slovenska vlada prehod v digitalno družbo – še ena od praznih floskul, ki jih imajo njeni članice in člani zdaj kar naprej na jeziku – predstavlja tako, da njen Strateški svet za digitalizacijo vodi – direktor za korporativne zadeve poljske izpostave podjetja Uber. Oziroma tako, kot je kar najbolj plastično ponazoril že omenjeni minister Vrtovec v Odmevih 13. 4., ki to, kar počne Uber nemški besedi, dela slovenski slovnici: "Vozniki, ki bodo vozili preko mobilne aplikacije, bojo bli zaposleni, plačevali bojo RS davke. /.../ Torej, popolnoma enaka pravila bodo bila po našem zakonu napram taksistom. /.../ Če bodo bli dobri, kakovostni, bodo imeli tudi veliko storitev." Obema bi, v skladu z njuno besedno prakso, veljalo reči zgolj: nein, danka.