Uroš Esih
Letos novembra bo minilo deset let, ko sta v Stockholmu bivša predsednika Slovenija in Hrvaške, Borut Pahor in Jadranka Kosor, podpisala arbitražni sporazum. "Zdi se mi, da se je to dogajalo včeraj. Arbitražni sporazum je bil pravi pokazatelj, kako je mogoče reševati probleme med državami. Obe vladi sta takrat pokazali pripravljenost, da končno rešita mejni problem," z razdalje desetletja na arbitražni sporazum gleda Kosorjeva. Zanjo je bilo obdobje po podpisu sporazuma naporno, notranjepolitični napadi nanjo so se končali šele, ko je arbitražni sporazum leta 2010 omenil tudi papež Benedikt. "Izpostavil ga je kot vzorčni primer, kako je mogoče reševati probleme med državami," se zaščitniške geste bivšega papeža spominja Kosorjeva in spomni, da je arbitražni sporazum pripomogel k deblokadi hrvaških pristopnih pogajanj k EU.
Kosorjeva: S Pahorjem sva bila trda pogajalca
"Bolje od tega, kar je zapisano v arbitražnem sporazumu, se nismo mogli izpogajati. Arbitražni sporazum, uravnotežen sporazum. Do njega smo težko prišli, čeprav so srečanja s predsednikom vlade Pahorjem spremljale idilične medijske slike, mnogi so najina srečanja tudi romantizirali. A v bistvu sva bila oba precej trda pogajalca," se spominja Kosorjeva in dodaja, da sta bila s predsednikom vlade Pahorjem pripravljena naložiti celotno politično breme sporazuma na svoja pleča: "Za takšne odločitve morajo biti na čelu vlade hrabri ljudje."
Petrič: Za imenovanjem Sekolca stojita Türk in Golobič
V lanski knjigi Spomini in spoznanja je dr. Ernest Petrič osvetlil dogajanje okoli izbire slovenskega arbitra v arbitražnem tribunalu. K temu, da sprejme prestižno vlogo, ga je nagovarjal takratni premier Pahor. Z vidika diplomatskih in mednarodnopravnih izkušenj, mednarodnega ugleda ter vpliva je bil Petrič tudi edina logična izbira za nacionalnega arbitra. A kot piše Petrič v svojih spominih, je tako rekoč čez noč prišlo do preobrata v takratni koaliciji. Pahorjev predlog, da postane nacionalni arbiter, sta glede na Petričeve zapise zminirala takratni predsednik države Danilo Türk, sicer tudi mednarodni pravnik, in predsednik stranke Zares Gregor Golobič. Javna skrivnost je, da Petriča in Türka razdvajajo ostre osebne zamere. “Začele so se igre v ozadju in najbolj čudno, pravzaprav smešno je bilo, da je le nekaj tednov zatem prišel k meni dr. Jernej Sekolec, moj znanec z Dunaja, s sporočilom, da ga je predsednik dr. Türk povabil, da bi bil naš nacionalni arbiter,” je zapisal Petrič in dodal, da mu je bilo vnaprej jasno, da bo imel dr. Sekolec, ki so ga “čez noč naredili strokovnjaka za mednarodno javno in pomorsko pravo”, težave v “tistem gremiju odličnih mednarodnih pravnikov”. Petrič je torej odprl vprašanje politične odgovornosti za imenovanje v arbitražnem postopku kompromitiranega dr. Sekolca, glede na škodo, ki jo je naredil državi, do sedaj spretno pometeno pod preprogo.
Pahor: Zdaj je lažje, meja je določena
Pahor je optimist, da bo čas naredil svoje in da bo prišel pravi trenutek, ko bo mogoče brez političnih stroškov na Hrvaškem spremeniti odločitev sabora: "Glede tega menim, da lahko Slovenija pokaže nekaj razumevanja in potrpežljivosti, seveda pa ta ni neomejena. Pri vsem skupaj moramo videti celotno sliko. Za nas sta bistvena mir in varnost v našem neposrednem mednarodnem okolju. Zato se trudimo imeti z vsemi sosednjimi državami ne glede na določena razhajanja kolikor je mogoče urejene odnose in sodelovanje."
Zdi se, da je bilo hrvaško stran pripeljati do podpisa arbitražnega sporazuma enako naporno in težko, kot bo potrebno, da Hrvaška na koncu sprejme arbitražno razsodbo. "Zdi se res tako," potrjuje bivši premier in predsednik republike Pahor, vendar opozori na bistveno razliko. "Meja je zdaj določena. To, da jo ta trenutek Hrvaška še vedno zavrača, je samo vprašanje časa. Zgodovinsko se bo pokazalo, da bo nekoč nekje na neki točki odnosov med Ljubljano in Zagrebom prišlo do dogovora o sporazumni uveljavitvi z arbitražo določene meje," je optimističen Pahor. In še doda, da je zdaj vse vendarle lažje, predvsem pa zaradi vprašanja meje ne trpijo vsa druga področja sodelovanja med tema narodoma in državama.
Tožba Slovenije proti Hrvaški - šele sedmi primer
Hrvaška seveda ves čas poskuša pred mednarodno javnostjo ustvarjati (lažen) vtis, da med državama teče politični dialog o reševanju odprtega mejnega vprašanja. A bilateralnih srečanj med najvišjimi slovenskimi in hrvaškimi predstavniki (nivo predsednikov držav, predsednikov vlad, zunanjih ministrov ali predsednikov parlamenta) ni in jih ne bo, dokler bo Hrvaška zavračala uresničevanje arbitražne razsodbe. Slovenija je prevzela tudi tako imenovano Drnovškovo doktrino glede Hrvaške. Gre za neodzivanje na vse, kar pride iz Hrvaške, ko poskuša ta prek medijev ali kako drugače izzvati slovensko reakcijo.
Neuradno je slišati, da Hrvaška s svojimi trenutnimi manevri, ko ne priznava pristojnosti Sodišča EU, poskuša zavlačevati delo sodišča
Hrvaška mora: razsodba v času predsedovanja Svetu EU
Iz tožbe Madžarska proti Slovaški (C-364/10), kjer je bilo pravno vprašanje dokaj enostavno – ali se pravila EU o svobodnem gibanju evropskih državljanov uporabljajo tudi za osebe pod diplomatsko zaščito, lahko vidimo, da je Sodišče EU odločilo dve leti po vložitvi tožbe. Problematika v zadevi Slovenija proti Hrvaški pa je po oceni Hojnikove precej bolj zahtevna in večplastna: "Terjala bo več seznanjanja sodnikov EU z ozadjem zadeve, slovenska tožba posega na številna pravna področja, od ribištva, šengna in temeljnih pravnih načel."
Največja hrvaška skrb je, da bi Sodišče EU v zadevi odločilo v prvi polovici leta 2020, ko Hrvaška predseduje Svetu EU
