Nobelova nagrada za literaturo z napako?

Dejstvo je, da ostaja "v čakalnici" še množica odličnih avtorjev in avtoric, ki bi to nagrado prav tako "morali prejeti", a je ne bodo nikoli dobili – ker ne pišejo v enem od tako imenovanih velikih svetovnih jezikov. Ker ustvarjajo na primer v slovenščini. Handkejeva literatura pa je napisana v nemščini. Toda v marsikaterem njegovem literarnem delu je zelo opazna in poudarjena zveza z jezikom njegove matere, pa tudi rojstnega Grebinja na avstrijskem Koroškem, namreč s slovenščino. Osebno dvomim, da je švedska Akademija to sploh opazila, Peter Handke pa je dobil nagrado predvsem kot nemško pišoči pisatelj.
V eni od Večerovih kolumen, objavljenih v zadnjem času, sem prebrala mnenje novinarja, da Handkeja na Slovenskem nismo dobro razumeli in da zato polemiziramo o njem. To seveda ni res. Nekateri smo se z njegovo literaturo spoznavali in se ji posvečali že mnogo prej, preden so bile njegove zadnje knjige sploh napisane. Sama sem ga srečala na literarnem festivalu Vilenica kmalu po tistem, ko je v nemščini objavil svoj roman Die Wiederholung (1986)/Ponovitev (1988). S kolegom Klausom Detlefom Olofom sva ga tisti čas prevajala v slovenščino, Handke pa je bil z vilenico tudi nagrajen. Šele takrat so nekateri literarni zgodovinarji in bralci postali pozorni na njegovo zvezo s slovenščino ter na to, da je to pisateljev prvi, izvorni jezik in da je postala nemščina šele pozneje jezik, ki je v njegovem življenju zaradi različnih okoliščin prevladal. Prvo vprašanje, ki bi si ga na tem mestu torej lahko zastavili, je, ali sodi potemtakem Peter Handke k t. i. dvojezičnim, nemško-slovenskim pisateljem?
Pisatelj Handke je bil leta 1942 rojen kot sin Nemca Ernsta Schönemanna, ki je kot vojak med drugo svetovno vojno na Koroškem služil wehrmachtu, tej vojski pa se je udinjal tudi mož, ki je nezakonskega Petra pozneje posvojil, Bruno Handke, navaja literarni zgodovinar, pesnik in prevajalec Fabjan Hafner v svoji znanstveni monografiji o pisateljevem življenju in delu (2008). Mama Petra Handkeja pa je bila Slovenka Marija Sivec. Hafner piše, da sta oba brata Handkejeve matere, torej Petrova strica, med drugo svetovno vojno padla kot Hitlerjeva vojaka, in pojasnjuje, da je na pisatelja kot otroka naredilo poseben vtis dejstvo, da sta bila oba strica Slovenca in da sta želela pravzaprav v partizane, o čemer pričajo tudi njuni zapisi, ki so se ohranili, a sta kot mobiliziranca morala umreti za Hitlerjev rajh. Pisatelja Handkeja so njuni zapisi, zlasti priročnik enega od njiju, strica Gregorja, vznemirjali do te mere, da so postali podlaga, nekakšen pratekst v več njegovih literarnih delih, prvič v romanu Die Hornissen/Sršeni (1966). Stric Gregor pa je postal pisateljeva največkrat modificirana literarna figura, včasih celo njegov alter ego. Najbolj izrazito se je to zgodilo v romanu Ponovitev, v katerem je pisatelj po Hafnerjevih besedah "v jeziku preživelih prikliceval mrtvece iz njihove odsotnosti". In medtem ko je Handke v romanu Sršeni slovenščino še označil kot "tuje narečje", postane ta jezik v romanu Ponovitev jezik njegovih prednikov, do katerega vzpostavi zelo natančen in ljubeč odnos. O tem sem večkrat pisala tudi jaz, nazadnje v razpravi Slovenska identiteta v literarnem delu Petra Handkeja, objavljeni v moji knjigi Večkulturnost in medkulturnost v slovenski književnosti (2017).
V drugem poglavju romana Ponovitev, ki se odvija v Bohinju, je oblikovan spomin na troje stričevih zapisov, pri čemer ima resnični stric Gregor v romanu vlogo pripovedovalčevega "brata". To so njegov delovni zvezek iz časa šolanja na kmetijski šoli v Mariboru, nato druga knjiga, ki je veliki nemško-slovenski slovar iz 19. stoletja, Pleteršnikov slovar, in še stričeva/"bratova" pisma z nemške fronte. Pripovedovalec se spominja, da se je njegov "brat" Gregor po končanem šolanju v Mariboru zares vrnil domov na Koroško kot "odkritelj", vendar ne novih pridelovalnih metod, temveč predvsem slovenskega jezika. Svoje domače koroško narečje, ki je bilo dotlej prepleteno z nemščino, je zamenjal s knjižno slovenščino. V slovenščini je pozneje pisal tudi svoja pisma z vojnega bojišča. Svoj jezik je imenoval "naša materinščina" ter pri tem dodajal: "Kar smo, to smo, in nihče nam ne more predpisovati, da bi bili Nemci" (Ponovitev 1988: 126). V pismih s fronte pa je postala njegova slovenščina nekaj posebnega, obarval jo je s pesniškimi prispodobami iz slovenskega ljudskega jezika.