Nosečnost, igla in flaša: Je zasvojenim staršem sploh mar za njihove otroke?

Terapevtska skupnost, ki zasvojenim nosečnicam in staršem z otroki predstavlja prvo stopničko do drugačnega življenja, leži na robu odmaknjenega gozdička pri Škofji Loki. Gre za edino tovrstno skupnost pri nas. Štiri družine so tukaj nastanjene stalno, v sosednji hiši, kjer se izvaja običajen program zdravljenja odvisnosti, pa je veliko staršev, ki se zdravijo sami, za otroke pa skrbi nekdo drug. "Bodisi so pri drugem roditelju bodisi pri starih starših, sorodnikih ali v rejniški družini. Ko pridejo na obisk, se vsi družimo v družinski hiši," pripoveduje psihologinja Andreja Jaš, ki nas sprejme ob obisku.

Prva skrb je, kaj boš pil

Pot do mene je pot do tebe

Program za starše in otroke v Škofji Loki se ob zdravljenju zasvojenosti v največji meri posveča starševstvu. Strokovni in laični delavci uporabnikom pokažejo, kako vzpostaviti stik z otrokov, ga vzgajati, učiti. Uporabniki skupnosti se v svetu povečini zelo slabo znajdejo, saj so bili "odstotni" tudi več kot 15 let. Marsikdo recimo ne ve, kako poklicati zdravnika, plačati položnice, se predstaviti po telefonu, pripoveduje Andreja Jaš. Kako predajati znanje, ko pa ga nimaš oziroma si nanj v vrtincu odvisnosti pozabil? "Težko je vzpostaviti odnos, tudi odnos z otrokom, jaz sem bila čisto izgubljena. Ne znaš se obnašati, vse delaš tako "poulično", pa si hodil v šolo, ti je znano, ampak si čisto izgubljen," pravi 33-letna Manja, ki se je terapevtski skupnosti pridružila med nosečnostjo. Mama ji je po dolgih letih odvisnosti zaprla vrata, enako je storil otrokov oče, ki je v času njene nosečnosti vzdrževal abstinenco. Manja je bila zadnjih pet let redna uporabnica heroina, marihuano je kadila še do nedavnega, intenzivno pa se je posluževala tudi spida, kokaina in ekstazija. Pred vstopom v terapevtsko skupnost se je zdravila že dvakrat, a neuspešno.

Prišla sem zaradi otroka, ostala zaradi sebe

Motivacija za vključitev v terapevtsko skupnost je med starši različna. "Prve tri mesece sploh nisem razumela programa, govorila sem si, da sem tukaj zaradi otrok. Samo zaradi njih sem ostala, tega me ni sram povedati," pravi Sandra, pri Manji pa je bilo na začetku ravno obratno - mislila je, da bo tukaj do poroda, potem pa bo skupnost zapustila. "Ostala sem zaradi sebe, ker sem vedela, da če ne spravim sebe v red, nama s sinom skupaj ne bo pomoči," pove in doda, da otroka ni načrtovala, si ga je pa že dlje časa želela. Z otrokovim očetom sta v prijateljskih odnosih, čeprav si on želi tudi partnerskega. Problem je tudi v tem, da ima on spet težave z alkoholom. "Če bom z njim, bova kritična kombinacija," meni Manja. Sina je oče sicer že videl, a po srečanju z njim ne kaže velikega interesa. "Bolj mu je do mene, škoda bi bilo delati na taki vezi, nimam energije," še pove Manja.
Tudi socialna delavka Minka Jazbinšek, ki sicer deluje na Inštitutu Vir, zasvojene starše, s katerimi se srečuje, pogosto poveže s terapevtsko skupnostjo v Škofji Loki. Skrb za otroka v času odvisnosti ostaja predvsem na verbalni ravni, pove iz izkušenj. "Starši izražajo veliko skrb, željo za skrb, ampak sama zakonitost zasvojenosti je, da človeka na nek način tišči v ta vzorec, v iskanje omame. Med prioritetami je torej na prvem mestu droga, otrok pa ni niti med prvimi tremi," poudarja.

Doslej sem vedel le, kaj rada pije

Tudi partnerstvo je pri vprašanju starševstva zelo pomembno, saj lahko toksične zveze ranljivi osebi, ki tiči na robu odvisnosti, še dodatno škodujejo. Primeri, ko v terapevtski skupnosti bivata oba starša, so sicer redki. Navadno se vključijo mame, saj so otroci pogosto plod zveze, ki je nastala v času zasvojenosti, partnerja pa je družila droga. Otrok ni bil načrtovan ali pa je bil izhod v stiski - češ, imela bova otroka in se rešila zasvojenosti. "Gre za bežne aferice ali za zveze, kjer je partner zasvojen in tudi v zaporu. Ve se, kdo je oče, a mamica z njim ni par," iz izkušenj pove Andreja Jaš.
Sandra in Tadej sta izjema - skupaj sta že 10 let, v terapijo pa sta se vključila kot partnerja. Skupaj sicer ne živita (on je nastanjen v sosednji hiši), a prihaja na dnevna druženja z otroki, skupaj preživljajo vikende, srečujeta pa se tudi na tedenskih partnerskih srečanjih. Ta trajajo eno uro. Že ko sta se spoznala, sta imela težave z alkoholom, Tadej pravi, da ju je dolga leta povezovala zasvojenost. Zdaj se šele spoznavata. "Do zdaj sva vedela samo, kaj in koliko kateri spije," pravi 41-letnik. Na tej točki nista prepričana, ali sta skupaj ostala zaradi ljubezni, naklonjenosti ali dejstva, da imata družino. "V eni fazi spoznavanja sva, smešno je, da to rečeš po 10 letih," reče ona, on pa jo dopolni, da je težko na novo navezati odnos, če si čustveno že prepleten. Oba si želita skrbeti za svoje otroke, za pogovor o svojem odnosu pa pogosto ne najdeta časa. "Želim si, da bi se stvari odvijale hitreje. Vsi vidijo napredek, meni pa se zdi, da gre vse tako počasi," še pripomni Sandra.

Ženska, ki se drogira, je slabša kot moški, ki počne isto

V program zdravljenja zasvojenosti se mame zelo dolgo sploh niso vključevale. Ženske zasvojenke so sicer zelo skrita populacija, ker so bolj stigmatizirane – če ženska pije in se drogira, je to družbeno manj sprejemljivo, kot če isto počne moški -, odnos družbe opiše Andreja Jaš. Ženske se običajno poslužujejo tudi druge vrste drog - predvsem tablet -, ki jih je lažje "prikrivati". Za program se mame v prvi vrsti niso odločale tudi zato, ker bi bile ločene od otrok, grozil pa bi jim celo odvzem. "Če so otroci ostali pri svojcih, se je velikokrat zgodilo, da so na začetku še hodili na obiske, potem pa so si začeli kar nekaj izmišljevati in otroka niso več pripeljali," še pravi psihologinja, ki ugotavlja, da so ženske zaradi stiske in pritiskov zdravljenje pogosto predčasno opustile.

Preden odpelje zadnji vlak ...

Prav dejstvo, ali otroka staršem pred vključitvijo v terapevtsko skupnost odvzamejo ali ne, odločilno vpliva na izid rehabilitacije. Tisti starš, ki mu zabičajo, da mu bodo odvzeli otroka, če terapije ne konča, je močno motiviran. Opažajo namreč, da si tudi zasvojeni starši za otroke po večini prizadevajo, ljubezen in naklonjenost nista vprašljivi. Seveda pa se včasih zgodi, da oseba za materinstvo ali očetovstvo ni sposobna - dejstvo je, da taki primeri obstajajo tudi pri ljudeh, ki niso zasvojeni. Takrat je za otroka bolje, da ostane v rejniški družini. Samo na mariborski enoti Center (CSD Maribor) so v letošnjem letu izvedli tri odvzeme mladoletnih otrok.

Nimam zdrave družbe

V času bivanja v škofjeloški skupnosti se uporabniki trudijo, da bi navezali stike z "zdravimi" ljudmi. Zaposleni jim svetujejo, naj spet pokličejo kakšnega starega znanca, s katerim so izgubili stik. "V zadnji fazi programa hodijo uporabniki na prostovoljno delo in tudi tam spletajo nova poznanstva. Starši se pogosto povežejo z drugimi starši v vrtcu," pravi Andreja Jaš. Tudi Manja se je v času odvisnosti oddaljila od prijateljev, ki niso uživali drog. Danes je njen socialni krog močno zrahljan, vendar je to ne skrbi. "Na tem področju sem šibka, imam pa zunaj eno prijateljico in mamo, ki me razume. Bom zadovoljna s tem," pravi. 
Prav zakrpati odnose z družino je za uporabnike zelo pomembno. Tudi širša družina je navadno pripravljena sodelovati, seveda pa se zgodi, da uporabniki nimajo sorodnikov ali pa so ti že zelo stari in jim ni do sodelovanja. Tudi dejstvo, da so sorodniki nad nekdanjimi zasvojenci dvignili roke, ni redko ali vredno obsojanja. "To ni odvisnost,  ki te ljudi bremeni zadnja dva dni. Navadno je to 15 let stara zgodba. To so res zelo zasvojeni ljudje, družine so šle z njimi čez marsikaj," iz delovnih izkušenj pove Andreja Jaš.  
V prvih štirih do šestih mesecih uporabniki skupnosti ne zapuščajo sami. Ko gredo po opravkih, jih spremljajo zaposleni ali starejši uporabniki. "Oni začnejo abstinirati in posledično okolje zaznavati drugače. Imajo občutek, da jim na čelu piše, da so v terapevtski skupnosti. Srečujejo se s strahovi, kako komunicirati z ljudmi, ali pa koga enostavno zamika, da bi zopet kaj vzel," pravijo delavci terapevtske skupnosti. Po šestih mesecih si uporabniki pridobijo status odgovornosti, skupnost začnejo zapuščati tudi samostojno. 

Ko zapustim varni pristan

Po približno dveh letih večina družin, vsaj fizično, zapusti terapevtsko skupnost, načrte za vnovično integracijo pa kujejo (pa tudi uresničujejo) že za čas bivanja. Veliko uporabnikov se preseli nazaj, od koder so prišli, drugi pa se odločijo, da se preselijo in začnejo znova. Tadej in Sandra bosta storila slednje, na staro stanovanje ju veže preveč bolečih spominov. Trenutno se jima zdi, da se je vse zgrnilo nadnju. Starševstvo, partnerstvo, zaposlitev. A o službi za zdaj še ne razmišljata, saj poskušata reševati predvsem probleme, ki jih prinese nov dan. Manja se po drugi strani nove zaposlitve precej boji. "Pripravljena sem vzeti katerokoli službo, tudi kaj v proizvodnji, najraje pa bi delala kot prodajalka," pove. Skrbi jo, da bo zmedena, da si stvari ne bo zapomnila, saj jo muči slab spomin. "Ponovno bom začela delati z 20-letnicami, z veliko mlajšimi od sebe, to me skrbi. Saj veš, ko greš nazaj na start, ni prijetno. Bomo videli."
Škofjeloška terapevtska je edina skupnost v Sloveniji, kjer lahko (nekdaj) zasvojeni starši sobivajo s svojimi otroki. K njim prihajajo uporabniki iz vse Slovenije. Če nekdo pride recimo iz štajerskega konca, je zanj koristno, da zamenja okolje, velik minus pa je dejstvo, da pri njegovi rehabilitaciji najverjetneje ne bo sodelovala njegova družina.
V prispevku so predstavljene zgodbe treh ljudi - še veliko podobnih se skriva za šanki osamljenih vaških gostiln.