Nov koncept ustvarjanja in prodaje: Odprta skrinjica kriptoumetnosti

Namreč, 34-letni ameriški striparski avtor Chris Torres je 19. februarja letos na spletu prodal drobno animacijo z naslovom Mjav mačka (Nyan Cat), ki v ponavljajoči se osembitni GIF-datoteki prikazuje prikupno vesoljsko mačko, medtem ko na podlagi japonske pop pesmi lebdi po vesolju in za sabo pušča mavrično sled. Pravzaprav sploh ni šlo za izvirno stvaritev, temveč zgolj za posodobljeno različico Torresove animacije, ki jo je avtor prvič izdelal že leta 2011 in je od tedaj eden najbolj popularnih memov v spletnem okolju.

Nič posebnega torej.

Le da je Torres to novo različico Mjav mačke tokrat prodal na digitalni tržnici Foundation, na kateri zbiratelji plačujejo s kriptovaluto eter (ETH), za bitcoinom ta čas drugo najbolj razširjeno kriptovaluto. Prodajna cena? 300 etrov. Tudi to se, vsaj na prvi pogled, ne zdi nič posebnega.

Vse dokler ne razkrijemo, da to pomeni, da je nekdo za to drobno animacijo, preračunano po današnjem menjalnem tečaju, plačal neverjetnih 461.000 evrov.

Večina ljudi bi ob branju te novice posumila, da gre za muhast izpad katerega izmed kriptomilijonarjev, ki svoj napol fiktivni denar trošijo za popolne neumnosti. A v resnici prav ta dogodek priča, da se je v digitalni sferi začel odvijati povsem nov koncept ustvarjanja in prodaje vizualnih vsebin, ki bo imel nepopravljive posledice za to, kako bomo odslej dojemali umetnost. In da bi doumeli, kaj je pri tem tako novega, je treba razložiti, kaj se skriva v jedru tovrstnih transakcij.

Koncept digitalnega izvirnika

Walter Benjamin je v svojem znamenitem eseju Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati, leta 1935 opisoval, kako so v 19. stoletju nove tehnike, kot sta litografija in fotografija, spremenile pojmovanje umetnosti. Iz izvirnih avtorskih del je bilo mogoče od takrat naprej s tehničnimi sredstvi izdelati natančne kopije ter jih v neskončnost podvajati in prodajati na množičnem trgu. V 20. stoletju so tovrstne podobe preplavile svet. S filmom, televizijo in novimi mediji so množično proizvedene podobe postale polnovredna umetnost, a so bile obenem tudi razvrednotene, saj so popolnoma izgubile avro unikatnih stvaritev, kakršno so v zgodovini imela slikarska dela.

Ko smo ob koncu 20. stoletja začeli prehajati stiskanih podob na digitalne, je nova tehnologija še dodatno poglobila problem tehničnega reproduciranja. Ko v digitalno datoteko shranite fotografijo, film ali glasbo, jo je mogoče kopirati v neskončnost, pri čemer bo kopija v večini primerov do zadnjega bita povsem enaka izvirniku. Če je kakšen sloviti fotograf, režiser in glasbenik ustvaril novo delo, je bilo zanj bolje, da je datoteke skril pred svetom. Če jih je kakšnemu hekerju uspelo ukrasti in skopirati, jih je lahko na črnem trgu razpečeval, kot da bi šlo za originale, ki so povsem enaki avtorjevim datotekam.

Leta 2009 se je na področju, ki nima prav veliko opraviti z umetnostjo, pojavila prva kriptovaluta. Zgodba o bitcoinu (in predvsem njegovem astronomskem vzponu) je od takrat postala tako opevana, da je ne bomo ponavljali. A v resnici je že koncept te digitalne valute v sebi nosil potencial, ki ga je bilo mogoče z nekaj popravki razširiti na druga področja. Trgovanje z bitcoini poteka s tehnologijo podatkovnih blokov, v katerih je vsaka informacija zaščitena s tem, da je deljena med uporabniki. Ker so zapisi o transakcijah pri mnogih uporabnikih hkrati in ne na enem centralnem mestu, so tatvine bistveno težje izvedljive. Bitcoini so, tako kot evri ali dolarji, med sabo enakovredni. Tako kot ima stoevrski bankovec povsem enako vrednost kot naslednji, je tudi bitcoin enak drugemu bitcoinu.

Leta 2017 pa se je na spletu začela razvijati majhna, a zelo pomembna nadgradnja tega koncepta. Pojavili so se prvi nezamenljivi žetoni (​non-fungible tokens oziroma NFT-ji), neke vrste digitalni certifikati, s katerimi so elementi v digitalni sferi nadgrajeni z unikatnim podpisom. To pomeni, da če smo lahko računalniške datoteke do sedaj neumorno podvajali, nam NFT-ji omogočajo, da eni ali vrsti teh datotek pripišemo status izvirnika, tega "podpisa" pa, podobno kot pri bitcoinih, ni mogoče spremeniti, ukrasti ali podvajati.

Vzemimo primer omenjenih fotografov, režiserjev ali glasbenikov: NFT-ji jim bodo zdaj omogočali, da bo želeno število njihovih avtorskih stvaritev nosilo status uradnega, licenciranega izdelka. S tem bo takšne datoteke mogoče jasno razločiti od piratskih kopij, podobno, kot smo že zdaj izvirne DVD-je ali vinilne plošče zlahka ločili od ponaredkov. In ne samo to, če tak certifikat nosi samo ena in edina digitalna datoteka, potem lahko ponovno govorimo o – izvirniku. Morda ne gre ravno za enako avro, o kateri je pisal Benjamin, vsekakor pa je to ogromen korak naprej v pojmovanju, na kakšne načine lahko izdelki in storitve krožijo v digitalni sferi.

Vse se je začelo z mačko

Če je lev kralj džungle, potem je mačka kraljica interneta. Da ta novodobni pregovor drži, se je pokazalo, ko se je potencial NFT-jev začel udejanjati na digitalnem tržišču. Tudi tu se je namreč vse začelo z mačkami: leta 2017 je luč sveta ugledala igra KriptoMucke (CryptoKitties), nekakšna nova različica nekdanjih tamagočijev, kjer je bilo treba skrbeti za digitalnega hišnega ljubljenčka in njegove potomce. Po zaslugi tehnologije NFT je vsaka mačka v tej novi igri unikatna po videzu in identiteti. KriptoMucke so sprva delili in z njimi trgovali skoraj zastonj, a je igra izjemno hitro postala pravi spletni fenomen. Že leto kasneje je trgovanje z virtualnimi mucami začelo obračati milijonske zneske. Najdražjo igro KriptoMucka so prodali leta 2018, ko je digitalno živalco z imenom Dragon nekdo kupil za 600 etrov. Po sedanjem tečaju bi morali torej zanjo plačati 930 tisoč evrov.

Uporaba NFT-jev se je hitro širila na vse konce. Ob igri KriptoMucke so se pojavili še KriptoPunkerji (CryptoPunks), zbirka 10.000 zelo preprosto narisanih likov v digitalnem okolju, s katerimi je prav tako mogoče trgovati. Prav po zaslugi intenzivnega trgovanja z igrama KriptoMucka in KriptoPunkerji so se vzpostavile prve digitalne tržnice z NFT-ji, kakršna je OpenSea, ki jo lahko vidimo kot kriptorazličico Ebaya.

Odmevno področje, ki je hitro sprejelo to novo tehnologijo, je bila sfera športnih trgovalnih kartic. Kartonaste kartice s podobami in podpisi športnikov imajo v ZDA že več kot 150-letno tradicijo, z NFT-ji pa je vodstvo lige NBA leta 2020 ponudilo nov spletni servis, s katerim zbirateljstvo kartic prenašajo v digitalno sfero. Klasične, fizične kartice še naprej dosegajo vrtoglave zneske: najlepši primer je kartica Luke Dončića, ki so jo konec februarja prodali za 3,87 milijona dolarjev. A liga NBA medtem že s polno paro izdaja nove, virtualne kartice pod nazivom NBA Top Shot. Kartice, ki so podobno kot tiste fizične označene z različnimi nakladami, ki določijo redkost kartice in s tem njeno vrednost, so v virtualni obliki zaživele kot kratki, nekajsekundni počasni posnetki najlepših akcij z minulih košarkarskih tekem. Ena izmed 49 izdanih kartic z zabijanjem Luke Dončića na lanski tekmi z Denverjem je tako trenutno vredna 117 tisoč evrov.

Prvi sloviti obraz, ki je v tej novi tehnologiji videl svojo priložnost, je bil 89-letni William Shatner, kapitan Kirk iz serije Zvezdne steze. Ta je arhiv svojih fotografij iz svojega življenja in iz zakulisja snemanja filmov ponudil kot oštevilčene digitalne kartice. Celotno serijo 41.709 kartic so prodali v vsega devetih minutah. Podobno uspešna je bila ameriška glasbenica Grimes, ki je svoje digitalne slikarije ponudila na tržišču NFT ​in je zanje v hipu iztržila šest milijonov dolarjev.

Nekoliko bolj inovativen zgled prodaje svojih avtorskih del je medtem ob koncu februarja predstavil ameriški digitalni umetnik Mike Winkelmann, bolj znan kot Beeple. Znan je po tem, da že 13 let vsak dan ustvari novo digitalno sliko, zaradi česar se jih je v njegovem arhivu zdaj nabralo že več kot 5000. Namesto da bi, podobno kot v prej navedenih primerih svoja dela preprosto prodal, se je odločil, da bo tehnologijo NFT ​izkoristil za nadgradnjo obstoječih distribucijskih modelov. Winkelmann je na digitalni tržnici MakersPlace prodal 105 svojih digitalnih stvaritev za nič več kot – en dolar. Poteza na prvi pogled nima smisla, a v sebi skriva prelomno novost. Namreč, tehnologija žetonov NFT ​deluje tudi kot neke vrste spletna pogodba, v katero je mogoče vnesti člen o pogojih nadaljnje prodaje svojih del. Podobno kot pri nogometnih prestopih je umetnik v transakcije vnesel člen, ki mu zagotavlja desetodstotni delež od nadaljnje prodaje svojih digitalnih izdelkov. Končni rezultat je bil ta, da so srečneži, ki jim je uspelo priti na vrsto za nakup, kupljene stvaritve naprej prodali za od 70.000 do 150.000 dolarjev. Winkelmann torej ni samo neznansko osrečil 105 zbirateljev digitalne umetnosti, temveč je sam prejel kakšnih deset tisočakov za vsako prodano stvaritev.

Odprta vrata novim oblikam umetnosti

Prodajna mrzlica, ki jo te dni spremljamo na digitalnih tržnicah, je povzročila, da so se direndaju priključili mnogi manj znani umetniki, ki poskušajo digitalne unikate svojih del prodati v tem novem okolju. Mnogi izmed njih so po letih životarjenja obogateli dobesedno čez noč.

V tem pa je toliko bolj vznemirljivo to, da ima tehnologija NFT-jev potencial poroditi povsem nove oblike umetnosti. Denimo argentinski oblikovalec Andrés Reisinger (@reisingerandres) se ukvarja z izdelavo digitalnega pohištva. Večina njegovih ekstravagantnih stvaritev privzema obliko "nemogočih objektov", ki jih v realnosti ni mogoče poustvariti in se bodo v prihodnosti lahko uporabljali v okolju virtualne resničnosti. Spet druge po njegovih načrtih izdelajo v resnične objekte in pomenijo prave oblikovalske presežke. Prototip njegove stvaritve Stol iz hortenzij (2020) je lani odkupil Muzej oblikovanja v Gentu.

Ali pa, še toliko bolj, virtualno kiparjenje. Ena od pionirk na tem področju je francosko-ruska umetnica Anna Žiljaeva (@annadreambush), ki je že sredi minulega desetletja začela ustvarjati v vzhajajoči tehnologiji digitalnega 3D-okolja. Žiljaeva je začetnica volumizma, nove oblike slikarstva v okolju navidezne resničnosti, ki vključuje elemente slikarstva, skulpture, tehnologije, glasbe in plesa. V praksi to pomeni, da umetnica svoja dela ustvarja v virtualnem računalniškem okolju in izdeluje 3D-skulpture, vendar s tehniko, ki posnema klasični slog oljnih barv iz slikarstva. Svoj postopek ustvarjanja redno uprizarja pred občinstvom, performans pa je pospremljen z orkestralno glasbo. Gre za nekaj podobnega starodavni obrti animiranja s peskom, le da je končno digitalno skulpturo mogoče kupiti in si jo z NFT-certifikatom lastiti v digitalnem okolju.

Modna muha ali ena velikih inovacij 21. stoletja?

Skrinjica kriptoumetnosti je torej odprta. A medtem ko si zbiratelji, vlagatelji, ustvarjalci in galerije že manejo roke, nad to novo popkulturno in umetniško sceno visijo nekatere neprijetne sence. Precej verjetna je namreč možnost, da je trgovanje z NFT-ji prenapihnjeno in da je njihov razcvet mogoče pripisati podobnemu balončku na vzporednem trgu kriptovalut. Spet drugje je francoski umetnik Joanie Lemercier v izvrstnem članku na svoji spletni strani opozoril na energijsko skrajno potratno naravo kriptotržišč, ki imajo zaradi odvisnosti od fosilnih goriv poguben posreden učinek na okolje. "Prodaja mojih šest kriptoumetniških del je v desetih sekundah porabila več energije kot moj celoten fizični studio v zadnjih dveh letih," je zapisal.

Še eno temačno lastnost kriptoumetnosti pa je razkrila nedavna novica o tem, kako je skupina zamaskiranih moških v spletnem prenosu preko twitterja pred očmi svetovne javnosti zažgala izredno dragoceno slikarsko delo britanskega uličnega umetnika Banksyja. Posamezniki v posnetku so bili predstavniki špekulantskega vlagateljskega podjetja Injective Protocol, ki so, zavedajoč se hitre rasti trga kriptoumetnosti, najprej za 95 tisoč dolarjev kupili Banksyjevo sliko samo zato, da so jo nato namenoma uničili. Logika tega dejanja je bila prav ta, da če delo uničijo in iz njega izdelajo digitalni izvirnik, bo kot del kriptoumetnosti na cvetočem digitalnem tržišču bistveno pridobil vrednost. In čeprav njihovo dejanje pomeni pravo tragedijo za svet umetnosti, ki ga bodo strokovnjaki in ljubitelji obsojali še desetletja, pa se je njihovo predvidevanje pokazalo za popolnoma resnično. Novo digitalno različico so namreč naprej prodali za približno 382 tisoč dolarjev, kar je štirikratna vrednost prvotnega vložka.

Kljub tem pomislekom in trenutni vlagateljski mrzlici pa NFT-ji v svet umetnosti prinašajo tako obetaven koncept, da si je pred njegovimi potenciali težko zatiskati oči. Večina zbirateljev se strinja, da smo ravno v teh dneh znova v vznemirljivem času, ko s porodnimi krči nastaja neka povsem nova oblika distribucije izdelkov. To seveda ne pomeni, da bodo tradicionalne oblike umetnosti s tem utonile v pozabo. Če kaj, nas zgodovina medijev uči, da novi izumi venomer soobstajajo s starimi, se dopolnjujejo in živijo v medsebojni odvisnosti. Kot vinilne plošče in mp3-datoteke. Ali kot digitalne projekcije in filmski trak. In če sta glasbena in filmska industrija ob prelomu stoletja že doživeli šok digitalne revolucije, se zdi, da je zdaj prišlo na vrsto še področje slikarstva in njemu sorodnih umetnosti. Vse kaže, da ravno v teh trenutkih spremljamo eno velikih inovacij tega še vedno mladega 21. stoletja.