Odločitev konzervativne vlade večinsko nastavljenega poljskega ustavnega sodišča, ki sicer še ni uradno začela veljati, predvideva črtanje izjeme od zakonske prepovedi opravljanja splava, v okviru katere je splav mogoče narediti, če se opazi okvara ploda. To bi v praksi pomenilo prepoved večine zakonsko še dovoljenih splavov: od povprečno tisoč letno, ki so se doslej še zgodili na Poljskem, jih je večina bila opravljenih prav zaradi tega.
Poljakinjam, ki so že leta 2016 množično protestirale proti posegom v njihove pravice do odločanja o lastnem telesu, so se zdaj na ulicah in trgih pridružili tudi številni moški, novost pa je prav tako, da množični protesti ne potekajo le v večjih mestih, ampak tudi v manjših, podeželski krajih, kjer ljudje niso protestirali že od pojava Solidarnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vrhunec je tokratna vstaja dosegla 30. oktobra, ko naj bi se bile zgodile največje demonstracije po letu 1956, saj naj bi se jih bilo udeležilo 100 tisoč ljudi v Varšavi in 400 tisoč drugod po državi. Protestniki in protestnice - sicer ne več tako množično - še vedno vztrajajo na ulicah, gibanje pod vodstvom Vsepoljske ženske stavke (Ogolnopolski strajk kobiet) pa si trenutno prizadeva, da bi nezadovoljstvo pretopilo v jasna politična stališča, s katerimi želi zaustaviti tonjenje države v smeri skrajne desnice in verskega fundamentalizma.
Opravljanje splava na Poljskem v času, ko je še obstajala Sovjetska zveza, sicer ni bilo omejeno, prepovedano pa je od leta 1993, razen v primerih posilstva, incesta, ogroženosti matere ali ploda, kar to vzhodnoevropsko državo že zdaj dela eno najbolj restriktivnih na tem področju. Odkar se napoveduje črtanje slednje izjeme, so bolnišnice, po pričevanjih naših sogovornic, številne ženske, ki so bile zaradi tega že v oskrbi, poslale domov. Pomembna podrobnost je, da ni nezakonito prekiniti svoje nosečnosti, je pa nezakonito komu pri tem neposredno pomagati. Zato zdaj vsem Poljakinjam preostaja tisto, česar so se mnoge, ki niso sodile med omenjene izjeme, že zdaj posluževale: da se odpravijo v tujino, kjer jih tak poseg stane med 500 in 1000 evri, česar si mnoge ob 500-evrski minimalni plači ne morejo privoščiti; ali da opravijo farmakološki splav, tako da si po spletu naročijo tabletke. Težava je v tem, da jih tudi pri tem omejujejo, saj pogosto odpirajo njihove pošiljke iz tujine.
Korona kot izgovor za večjo represijo
Poljska vlada je v zadnjih dneh podobno kot slovenska začela koronavirus izrabljati kot izgovor za zatiranje izražanja državljanskega nezadovoljstva in omejevanje demokratične pravice do zbiranja. "Množična zbiranja so bila že prej prepovedana, a zdi se, da so pri izvajanju postali strožji. Prejšnji teden je bila policija v Krakovu veliko bolj agresivna in številna kot do sedaj. Zasegli so zvočnike in megafone ter predvajali opozorila, da bodo uporabili silo za preprečitev pohoda po ulicah. Na srečo se to ni zgodilo, so pa veliko ljudi popisali, vzdušje je bilo veliko bolj napeto. Na ulicah je zaradi tega opaziti nekoliko manj ljudi, a protesti se nadaljujejo, tudi v podeželskih krajih; gibanje tako nikakor ni ugasnilo," je trenutno stanje opisala Joanna Grzymala - Moszczynska, psihologinja v Centru za družbene kognitivne študije v Krakovu in redna udeleženka demonstracij.
Ženske so nekoč uporabljale obešalnike, da so same doma naredile splav, kar je seveda zelo nevarno in zaradi tega jih je mnogo tudi umrlo. Kot simbol protestov opozarja, da se to lahko ponovi, če bo splav vedno manj dostopen.
Joanna Grzymala - Moszczynska, psihologinja v Centru za družbene kognitivne študije v Krakovu
Podobnosti s slovensko vlado, zaveznico poljske konzervativne vladajoče stranke Zakon in pravičnost, pa s tem ni konec. Tudi tam se je začela politika vpletati v delo policije, ker meni, da ni dovolj ostra do protestnic in protestnikov. "Generalnemu inšpektorju policije, ki je dejal, da proti nam ne misli uporabiti sile, grozi zamenjava. Predsednik vladajoče stranke Jaroslaw Kaczynski pa je kot odgovor na nekaj protestov v cerkvah ob nedeljskih mašah vernike javno pozval, naj z vsemi sredstvi obranijo poljske cerkve. S tem je dal zeleno luč za nasilje. Pred številnimi krakovskimi cerkvami so se že začeli zbirati pretežno moški z mrkimi pogledi in nevarnega videza. Niti malo mi ni všeč, kam vse to vodi," je pojasnila sogovornica. Njena kolegica, sociologinja in zgodovinarka na Varšavski univerzi Karolina Wigura, sicer ocenjuje, da "nasilni izgredi v poljski zgodovini niso običajni", a si ne upa napovedati, ali bo še tako.
Upanje je zamenjalo ponižanje
Predsednik vlade Mateusz Morawiecki je medtem zaradi protestov predlagal kompromis, da bi bil splav prepovedan v primeru Downovega sindroma in podobnih genskih okvar, ne pa v najhujših primerih, ko bi plodu grozila smrt ali za življenje nevarna pohabljenost. A Poljakinje po besedah Grzymale - Moszczynske tovrstnega sklepanja kompromisov z njihovimi telesi ne sprejmejo: "Za veliko večino Poljakinj je to popolnoma nesprejemljivo!" Da bi javnost in vlado opozorile na posledice, ki jih lahko ima tovrstna sprememba zakonodaje na življenje poljskih žensk, je simbol protestov postal obešalnik. "Ženske so nekoč uporabljale obešalnike, da so same doma naredile splav, kar je seveda zelo nevarno in zaradi tega jih je mnogo tudi umrlo. Kot simbol opozarja, da se to lahko ponovi, če bo splav vedno manj dostopen." V znak podpore gibanju in kot opozorilo poljski in lastnim vladam, da v poseganje v pravice do odločanja o lastnem telesu ne privoljujejo, ga pred poljskimi veleposlaništvi obešajo ljudje po Evropi in svetu, tudi v Ljubljani. Pričanje ene izmed slovenskih podpornic gibanja razkriva, kako se tega na račun davkoplačevalcev otepajo na veleposlaništvu: "Policist, ki nas je popisal, je pojasnil, da za odstranitev vsakega obešalnika z veleposlaništva pokličejo komunalno službo. Kot da ga ne bi mogli odstraniti sami."
Jasno je tudi, da stranka nima rešitve, kako upravljati državo v času epidemije, zato gre pri vsem skupaj za odvračanje pozornosti od lastne nesposobnosti. Gre za perverzno populistično zabavljaštvo, za vzbujanje močnih čustev v družbi, ko se morajo ljudje brez pomislekov postaviti na eno stran in zato nimajo časa kritično premisliti delovanja vlade.
Karolina Wigura, sociologinja in zgodovinarka na Varšavski univerzi
V primerjavi z letom 2016 sta večja množičnost in jeza prisotni zaradi preteče dejanske spremembe zakonodaje in ne le groženj z njo, je pojasnila Wigura. Ta lahko kljub trenutnemu zavlačevanju začne veljati kadarkoli, saj čaka le na objavo v uradnem listu, še več, vlada je to po ustavi primorana storiti. "Če je bilo pred štirimi leti v ospredju upanje, da se kaj takšnega ne more zgoditi, je zdaj v ospredju ponižanje Poljakinj, saj jih nihče ni vprašal pri odločanju o njihovih telesih." Po nekaterih podatkih naj bi kar 70 odstotkov Poljakinj in Poljakov nasprotovalo tovrstni spremembi, tudi nekateri volivci vladajoče stranke, ki je na lanskih parlamentarnih volitvah dosegla rekordno zmago, naj bi začeli obračati hrbet takšni nazadnjaški politiki.
Nevarni ples s skrajno desnico
Wigura, specializirana za raziskovanje čustev v polju politike, vidi v teh potezah, ki jih orkestrira vladajoča stranka Zakon in pravičnost, več motivacij. "Prva je ideološka. Indikacije glede vpliva Kaczynskega na ustavno sodišče vsekakor obstajajo. V njih se odseva napad na postsovjetske vrednote liberalizma tretje republike, med katere sodi tudi kompromis glede splava, ki je bil do leta 1997 še omogočen večini žensk, s to spremembo pa bi ga v praksi skoraj popolnoma ukinili. V vladajoči stranki vlada dekadenca, saj lahko opazujemo razpadanje njene ideološke baze, ki temelji na kontrarevolucionarnem, iliberalnem programu. Jasno je tudi, da stranka nima rešitve, kako upravljati državo v času epidemije, zato gre pri vsem skupaj za odvračanje pozornosti od lastne nesposobnosti. Gre za perverzno populistično zabavljaštvo, za zbujanje močnih čustev v družbi, ko se morajo ljudje brez pomislekov postaviti na eno stran in zato nimajo časa kritično premisliti delovanja vlade." Ker je stranka začela izgubljati svojo bazo, se je podala na nevaren ples z ultranacionalistično Konfederacijo, ki prav tako ostro nasprotuje splavu; podobno, kot se je Orbanov Fidesz očitno spogledoval z Jobikom na Madžarskem. "S tem želi nagovoriti njihovo bazo in od njih črpati ideje, hkrati pa sebe prikazati bolj sredinsko." Problem neonacističnih in neofašističnih skupin je na Poljskem sicer vedno bolj pereč; tudi letos so se 11. novembra, ob poljskem dnevu neodvisnosti, dogajali nasilni izgredi njihovih članov in množični spopadi s policijo.
Poljska vlada je v zadnjih dneh podobno kot slovenska začela koronavirus izrabljati kot izgovor za zatiranje izražanja državljanskega nezadovoljstva
Posledično desnemu taboru grozi ideološki razpad, saj so nekateri po mnenju Wigure ostali z miselnostjo v postkomunističnih devetdesetih, mlajša generacija konzervativnega pola pa razume jezo Poljakinj, a se mora zadrževati in skrivati svoje mnenje, da ohrani koalicijo. Podobno se kaže razkol znotraj Katoliške cerkve, ki ima v državi pod konzervativno vlado še močnejši vpliv kot sicer, je k temu dodala Grzymala - Moszczynska. "Znotraj Cerkve prihaja do delitev na bolj napredne in fanatične struje. Poljski nadškof, ki ima še vedno veliko podpore in s tem moči, sodi med slednje, saj ostro nastopa proti LGBTQ-skupnosti in splavu na primer." Vedno večji vpliv na javni diskurz in politiko imajo poleg Cerkve tudi verski fundamentalisti v organizacijah, kot je Ordo Iuris, iz vrst katerih vedno pogosteje prihajajo predlogi za nazadnjaške spremembe zakonodaje. Iz ene takšnih "državljanskih" iniciativ je prišla tudi pobuda za odstranitev poljskega podpisa pod Istanbulsko konvencijo, ki jo je potem hitro prevzela vladna propaganda.
Prostor za novo Solidarnost
Da ne bi ostalo zgolj pri trenutnem izražanju nezadovoljstva, je Ogolnopolski strajk kobiet začel organizirati posvetovalne skupščine, ki so rezultirale v državljanski zakonodajni iniciativi Legalni splav - brez kompromisov. Pridružile so se mu številne feministične organizacije in predstavnice ženskega gibanja ter začele zbirati podpise pod novim predlogom zakonodaje, ki bi uzakonil splav do dvanajstega tedna nosečnosti. "Obstaja tudi velika možnost za pretopitev protestov v dolgoročno politično gibanje, a še ni jasno kako. Ljudje se sprašujejo, kateri od političnih taborov je bolj prepričljiv, kar je povezano tudi, a ne zgolj, z vprašanjem o pravici do splava. Konzervativni tabor se izogiba jasnemu mnenju o tem, a tudi liberalna opozicija se temu ni posvečala in je šibka. S tem se politični trg odpira za novo Solidarnost. Tudi takrat v osemdesetih se je začelo s specifičnim izrazom nezadovoljstva v ladjedelnici v Gdansku in nato preraslo v širše politično gibanje, ki se ni zavzemalo le za socialne pravice delavcev, ampak tudi za ukinitev cenzure, zagotavljanje državljanskih svoboščin in razvoj celotne države. Zato so protesti vzbudili interes več političnih taborov, kako bi po zgledu Solidarnosti lahko prerasli v novo politično silo."
Ključno vprašanje je, kdo bo sposoben nagovoriti mlade državljane in državljanke, meni Wigura, česar doslej ni uspelo niti posvetovalni skupščini, kjer sicer odpirajo tudi mladim bližje teme, kot je ekologija, a za govorce pretežno vabijo izkušene, že uveljavljene obraze. "To je lahko dobro, ker so za politiko potrebne izkušnje in strpnost. Lahko pa je tudi slabo, saj bo vse znova slonelo na babyboom generaciji, mladi pa bodo izpadli." Grzymala - Moszczynska je k temu dodala: "Kot zunanji opazovalki mi ni najbolj jasno, po kakšnem ključu se sprejemajo odločitve in vabijo govorci na skupščino. Nekateri so tudi kontroverzne osebnosti, in ljudje so zaradi tega že nejevoljni, predvsem pa zato, ker postopek ni najbolj demokratičen in transparenten."
Odgovor je v izobraževanju, ozaveščanju in povezovanju
Kako je do takšnih političnih pretresov sploh lahko prišlo, smo povprašali Olgo Bobrowsko, direktorico filmskega festivala Stoptrik in doktorantko na področju filmskih študij iz Krakova. "Konzervativni obrat je bil na Poljskem neizogiben zaradi razočaranja nad sredinsko desno-liberalno vlado pred tem. Temelji na zavračanju znanstvenega in kritičnega mišljenja pod vplivom dominantne religije, ki vedno bolj določa, kako naj bi živeli, se obnašali, se organizirali, pisali zgodovino. Ne gre le za politični sistem in za oligarhizacijo javnega sektorja, ampak za poskus izgradnje nove družbe po meri skrajne desnice. Tega se bojim. Vesela sem, da smo še vseeno del Evropske unije in da se lahko počutim državljanko Evrope, kar mi daje moč, da zavračam te spremembe. Še vedno smo tranzicijska družba in sprememba od liberalne k iliberalni demokraciji še ni dovršena, je pa v teku. Zavedati se moramo, da lahko civilna družba še vedno veliko stori z izobraževanjem in ozaveščanjem o teh premikih. Poljska civilna družba je bila do tega desetletja kaotična, razpršena in v veliki meri celo neobstoječa. Preveč smo se ukvarjali s samimi seboj in lastnim intelektualnim razvojem, v tej samozadovoljnosti pa izgubili stik z resničnostjo. Krivda je zato tudi naša," je priznala.
Poljska civilna družba je bila do tega desetletja kaotična, razpršena in v veliki meri celo neobstoječa. Preveč smo se ukvarjali s samimi seboj in lastnim intelektualnim razvojem, v tej samozadovoljnosti pa izgubili stik z resničnostjo. Krivda je zato tudi naša.
Olga Bobrowska, direktorica filmskega festivala Stoptrik in doktorantka filmskih študij iz Krakova
Zato vse sogovornice opozarjajo, da se je treba povezovati, informirati, podpirati in od političnih kandidatov ter kandidatk glasno zahtevati jasne odgovore in zaveze glede temeljnih civilizacijskih vprašanj. Zgled je zdaj lahko prav poljski primer, saj številne ženske organizacije iz sosednjih in drugih evropskih držav ponujajo podporo Poljakinjam, ki želijo opraviti splav v tujini, nekatere evropske države pa so že začele spreminjati zakonodajo v smeri brezplačnega splava za tuje državljanke. "Podpore je vedno več, kar je res velika spodbuda in motivacija," zatrjujejo vse tri sogovornice. Da je to res, kažejo tudi rezultati ankete, ki so jo opravili med 3000 protestniki in protestnicami. Ti so večinsko odgovorili, da bodo ohranili dolgoročni angažma v gibanju.