Novinarska beležnica

Z virusi, tistimi, ki sicer ne nosijo strašljivih imen, se je vsak od nas že srečal, in če res ni bilo kakšnih hudih zapletov, je odnesel celo glavo. V politiki in družbi to ni tako samoumevno. Novinarska beležnica, denimo, hrani tudi zapise o viroznem srečanju z 8. vlado Republike Slovenije, ki jo je takrat vodil ta trenutek bodoči premier. Ker je to bila vlada, ki je uradovala v času, ko je novinar, njegovo ime za zgodbo ni pomembno, opravljal delo dopisnika neke velike časopisne hiše na Hrvaškem. Beležnica hrani zapise, kako si je takratni veleposlanik, ki ga je v Zagreb poslala takrat vladajoča stranka, nenadoma, ker mu je bilo ob večernem čaju dolgčas, zaželel, da bi bral dopisnikove članke in komentarje, še preden bi ti prišli do urednika zunanjepolitične redakcije. Saj veste, seveda ne zato, da bi vplival, ampak, veste, saj razumete, le iz radovednosti, obveščenosti. Veleposlanikova "želja" ni bila - kljub večkratnemu vljudnemu posredovanju njegovih podrejenih, ki jim je bilo ob tem početju precej nerodno - nikoli uresničena. Kar je, seveda, pomenilo težave.
Skrb veleposlanika je bilo sicer mogoče razumeti, saj je dopisnik poročal o neprijetnih stvareh, povezanih z veleposlanikovimi šefi na zunanjem ministrstvu in vladi. Neprijetnih zato, ker se je govorilo o številnih hudih strateških napakah v odnosih s Hrvaško. Spomnimo le na eno. Strah in trepet Hrvaške je bil v tistem času parafirani sporazum Drnovšek-Račan (veliko ugodnejši od današnje arbitražne razsodbe), ki ga uradni Zagreb nikakor ni spravil z dnevnega reda. Svojim diplomatskim predstavnikom po celem svetu je v depešah zabičal, naj sporazuma ne omenjajo. Ali se o njem sploh pogovarjajo. Leta 2005 pa sta premiera dveh držav na Titovih Brionih podpisala izjavo, s katero sta državi vrnila na datum 25. junij 1991, torej čas pred sporazumom. Hrvaška je slavila, verjetno se je v Banskih dvorih odprl tudi kak šampanjec. Z enim podpisom je dogovor Ivice Račana in Janeza Drnovška o meji (do)končno pristal v košu. Potem je bilo tu še kritično pisanje o incidentu pri Hotizi, kjer je članica EU na mejo poslala do zob oborožene policiste. Tudi to oblasti v Ljubljani ni bilo všeč; seveda ni želela slišati pripombe, da razvite in ugledne članice EU spore rešujejo za zeleno mizo, ne z orožjem.
In kdor je pozabil, je bil to tudi čas, ko so se v veleposlanikovi stranki odločili disciplinirati to veliko medijsko hišo (pa ne le njo). Nastavili so svoje politkomisarje, ki so začeli odstavljati urednike, ki niso bili na liniji s partijo, nato so prišli na vrsto tudi novinarji. Teksti dopisnika so začeli izginjati iz časopisa, posegalo se je v komentarje, sledila je prepoved pisanja o slovenski zunanji politiki, v Zagreb so začela prihajati navodila, o čem se ne sme pisati. Početje, ki bi ga človek pripisal kakšnim komunističnim metodam najslabše vrste, ne pa konzervativni vladi ene od članic EU. In ker vse to ni bilo dovolj, je bilo treba poskrbeti še za odpoved delovnega razmerja. Če kdo ne ve, kako je to videti in kako je to potekalo v socializmu, naj si ogleda za tiste čase kontroverzni, z areno nagrajeni film Fadila Hadžića Novinar iz leta 1979. Cenzura. Pritiski. Odpovedi. Podrobnosti iz novinarjeve beležnice je še veliko. Eden od takratnih politkomisarjev je danes urednik portala iz ozvezdja stranke, ki bo vodila vlado.