(O KNJIGI) Iztok Tomazin: Na meji

Priznam, da me je kar malo zvilo, ko je Iztok Tomazin začel omenjati tihotapstvo. Pa saj smo to počeli vsi, ki smo v 70. in 80. letih živeli v državi, v kateri je bilo sicer dovolj izbire sadnih jogurtov, ni pa bilo marsičesa drugega, po kar je bilo treba iti preko meje. Ampak našemu početju smo rekli "švercanje" in to je bila običajna strategija preživetja. Res pa je skrivanje robe pod zadnjimi sedeži avtomobila na starem šentiljskem mejnem prehodu nekaj drugega kot tovoriti jo na hrbtu v temi in slabem vremenu čez najvišje vrhove Karavank, v časih, ko si lahko tam skoraj na vsakem koraku srečal jugoslovanske graničarje, ki so velikokrat prej streljali kot karkoli spraševali.

Iztok Tomazin, zdravnik, alpinist, reševalec in pisatelj, je svoji zadnji knjigi dal podnaslov Tihotapske in druge mejaške zgodbe, a to so v prvi vrsti pripovedi o mejah. Takšnih in drugačnih. Državnih, ozemeljskih, geografskih, pa tudi mejah v glavah - tudi teh je več vrst - in njihovem preseganju. Čeprav je pri tem prav Tomazin, kot v spremni besedi piše Tomo Virk, svojevrsten paradoks. "Človek, ki očitno ne pozna meja, saj mu je njihovo preseganje življenjski cilj. Obenem pa človek, ki natanko ve, kje je meja, kje so meje. Če tega ne bi vedel, jih ob vseh nevarnostih, s katerimi se je pri svojih mnogih tako imenovanih adrenalinskih dejavnostih soočal in se še sooča, bržkone ne bi prav dolgo presegal."

V knjigi najprej zajame nekatere, pretežno tragične zgodbe tihotapcev preko Karavank iz časov pred njegovimi, nato pa opisuje svoje gorniške, alpinistične in zmajarske podvige v domačih in tujih gorah, vključno s Himalajo. V vsakem je bilo tudi nekaj tihotapskega, nekaj preseganja meja. Tomazin pač vedno sledi želji po svobodi: svobodi gibanja, prostosti duha, osvobajanju od težnosti. Knjiga, bogato opremljena s slikovnim gradivom in tiskana na razkošnem papirju (katerega slaba stran pa je, da se ob branju pri luči neprijetno blešči), se bo gotovo uvrstila med alpinistično klasiko.