(O KNJIGI) Kevin Barry: Mesto Bohane

Mesto Bohane, kjer se dogaja komično-distopični roman Kevina Barryja, je postavljeno v prihodnost leta 2053. Zaradi ponavljajočih se "krvnih osvet" med mafijskimi tolpami (kar diši po televizijski nanizanki Sopranovi) je to prihodnost občutiti kot civilizacijski padec v preteklost. Bohančani tako ne poznajo avtomobilov, mobitelov in umetne inteligence. Po mestu se premikajo peš v kvalitetnih usnjenih škornjih ali se vozijo z zastarelim vlakom (El cugom). Čeprav goriva komajda zadostuje za mestno razsvetljavo in vlak, pa je zanimivo, da ga nikoli ne zmanjka za kalne operacije mestne oblasti, ki v sodelovanju z mediji sodeluje z mafijo. Skozi Bohane teče istoimenska reka: vsa črna, polna odpadkov, trupel in strupenih izparin, ki s kužno gnilobo pojijo mesto.

Mesto Bohane je duhovni portret civilizacije v nizkem zavedanju. Pripovedni liki so komajda kaj več od kostumsko-oblačilnih lupin. Ujeti so v nekakšno mafijsko commedio dell'arte, kjer nastopajo bizarno tipični "mafijski šef", "njegova žena", "Mati", "ljubica", "nadobudni mladi mafiozoti" (podobni huliganom iz Peklenske pomaranče), "intrigantski časopisar", "ostareli ljubimec". Kar je vidno navzven, je obenem že tudi vsebina, nezavedno ponujena pogledu kakor artikel in obenem kot truplo-smet.

Ta pripovedna struktura ni izraz nedovršenosti literarnega dela, pač pa pripoveduje o družbenih vlogah in nasilju, v katere smo ujeti in dopuščamo nemočno ujetost vanjo. Toda ta roman nikakor ni suhoparni moralistični izkaz – nasprotno! Ob branju se boste nakrohotali do solz. Kajti pripovedni liki delujejo živo zaradi ambicioznega jezikovnega eksperimenta. Pisatelj jih vešče oživlja s pomočjo pretanjeno dozirane pogovorščine (ta je v prevodu prestavljena v celjski regionalni govor in dialekte), zaradi česar liki delujejo kot filmično natančne igralske stvaritve, ki jih spremljamo iz prizora v prizor.

Kaj se skriva pod komičnimi in obenem krutimi plastmi Bohana? Morda vprašanje, ali se svet z menjavo oblasti zares spremeni, če kužnost Bohana ni razkuženo z zavedanjem. Bohane smo seveda mi. Včasih se je dobro brati skozi smeh.