“Napisal je ljubezensko pismo, ga preganil, skril v stekleničko besed in vrgel v morje, ki je knjiga. Da bo doseglo ljubljeno A., je hrepeneč mislil. A naslovničina duša ne stanuje več na nekdanjem naslovu. Kaj bi z ljubezenskim pismom, ko je že vse odigrano, ko je sojenica Atropa že hlastno prerezala nit življenja? Strtega srca se je ozrl po odgovoru, ki naj ga nakloni hladni slap padajoče zvezdnate svetlobe. Vse nemo. In vendar: mar jezik poezije neha obstajati, ko umre muza? Le še obstal je, Sabo je obstal ...”