”Tako veliko, gumijasto, za napihit.” Tako je odgovoril neki britanski komik, ko so ga vprašali, kakšno knjigo bi vzel s sabo na samotni otok, če bi smel vzeti le eno. Knjiga Vanatinajski rokopis, o kateri pišemo danes, pa ni knjiga za na otok. Je knjiga za konec sveta. Ne le metaforično, ampak čisto zares: to je knjiga za današnji čas.
V prevratnih devetdesetih, ko se je Jugoslavija postavila na glavo, je znal Jadran Maj (takrat še pod svojim starim imenom) postaviti na oder nore komade. Gledalci ljubljanskega gledališča Glej smo jih nagradili s huronskim smehom in stoječimi aplavzi. Na straneh Slovenskega gledališkega inštituta avtorja opišejo kot “enega osrednjih ustvarjalcev zunajinstitucionalnega gledališča”. S svojimi komedijami je premikal meje. Včasih skoraj dobesedno. Davnega leta 1992 je s svojo ekipo igralcev in glasbenikov gostoval v Gradcu. Še pred predstavo je okajeni gledališki bend razgrajal v nekem graškem parku. Zaspani meščani so poklicali policijo. To je razjezilo frontmena, ki se je začel dreti: “Österreichische Schweinerei!” Vljudni Avstrijci so z oken kričali nazaj: “Balkanische Schweinerei!” Stvar so rešili organi reda, ki so gledališko druščino ročno izgnali iz avstrijske republike. Ko so v napol razsutem avtobusu zapeljali čez Šentilj, so se zapisali v legendo. A naš avtor se ni omadeževal z nečednim obnašanjem pri sosedih, za zdraho so bili odgovorni njegovi kolegi. Jadran Maj je vendar resen človek. To potrjujejo nagrade: za najboljšo prestavo na Dnevih komedije v Celju leta 1995, leta 2007 je v Kranju njegova komorna opera Mnemosyne osvojila nagrado občinstva, strokovna žirija pa ji je podelila Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo. Na prelomu desetletja pa se je neumorni ustvarjalec končno umiril in posvetil otroškim predstavam, pisanju kratkih zgodb in scenarijev za stripe.
Vanatinajski rokopis je prvi roman zrelega avtorja, ki je divja leta pustil za sabo. Pisatelj že dolgo skrbi za svoje ostarele starše in se tako na svoj način srečuje z vsemi križi in težavami, ki jih prinašajo leta. Monumentalna štorija je nastajala deset let, a se bere hitro.
Popotna zgodba se začne nekega petka, na od sonca pregreti cesti. Brezimeni junak počasi spoznava, da se je svet popolnoma spremenil. V besedilu, ki je pisano brez podpičij, klicajev in premega govora, sledimo dogajanju skoraj tako, kot bi sledili toku misli. Kontinuum časa in prostora je razpadel. Junak se v spremstvu zveste psičke sooča z norimi dnevi, ki se lahko začnejo povsem nedolžno. To je nepredvidljiva zgodba begunca, ki ne more zbežati nikamor, saj se mu svet vedno znova spodmakne izpod nog. Resničnost v knjigi prehiteva fikcijo in kljub arabeskni zgradbi Vanatinajskega rokopisa bo v bralki ali bralcu prevladal občutek, da knjigo razume. Občutljivi bralke in bralci pa bodo tudi čutili, da ta nenavadna knjiga razume njih.
Jadran Maj (r. 1967) je psevdonim v Ljubljani živečega avtorja, kmalu po končani srednji šoli začel pisati komedije. Njegove zgodbe so prinašale svežino, hitre dialoge in sočen pogled na zgode in nezgode od Balkana do Divjega zahoda. Postapokaliptični road trip Vanatinajski rokopis je njegov prvenec. Fantastično realistični roman, ki je nastajal celo desetletje, je v nenavadnem sozvočju z norim svetom, v katerega smo se po nekaj čudnih letih kar na lepem zbudili.
