Rok Kajzer
”Ta zgodba se je zgodila v Vilni. Med drugo svetovno vojno bi se lahko zgodila tudi v Varšavi, Pragi ali Parizu. Pravzaprav bi se lahko zgodila kjerkoli v Evropi. To je zgodba o dečku Etanu in deklici Rivki in o njunem prijateljstvu, pa o prihodu črnih ptičev, ki s seboj nosijo strah. Naposled je tudi zgodba o upanju in o spominu. Slikanica litovskega avtorja Mariusa Marcinkevičiusa se spopada s težo holokavsta in sporoča misel, da je le ohranjanje spomina pot naprej in da ljudje, ki smo jih izgubili, nikoli niso prav zares odšli.”
Takšen je napovednik nove knjige, slikanice za otroke in mladino, ki nas z odličnim tekstom in sijajnimi ilustracijami Inge Dagile popelje v geto - da deček in deklica z družinami in znanci živita v njem, izvemo šele iz konteksta - in s tem v mračno obdobje holokavsta. Slikanica v sebi, kot rečeno, nosi veliko ljubezni in upanja, je pa za mladino, sploh pa otroke, ki jim je namenjena, precej težko branje, zato ni odveč nasvet, da je najboljša pot za razumevanje te zahtevne vsebine skupno branje z otrokom. Sploh zaradi konca, v katerem se glavni junak spremeni v kamen, ki jih Judje položijo na grobove najdražjih, torej v spomin.
Slikanica seveda danes nosi dodano vrednost, sploh ob vzponu neofašističnih in neonacističnih gibanj in avtokratskih voditeljev tudi pri nas doma, še posebno pa v sosednji Italiji. Je zgodba o izginevanju ljudi. V Vilni, kjer se zgodba leta 1943 dogaja, je bila judovska skupnost praktično v celoti izbrisana, čeprav je pred drugo svetovno vojno predstavljala skoraj polovico vsega prebivalstva - več kot 70.000 ljudi. Slikanica je tudi spomin na geto in pozabljen pokol v Paneriaiu blizu Vilne, kjer so ubili več kot 70.000 Judov, večinoma prav iz geta. Vojno naj bi po nekaterih ocenah preživelo zgolj 7000 Judov iz Vilne.
Holokavst v slikanici preživi Rivka, večina drugih ljudi, ki jih je poznala, tudi prijatelj Etan, se na koncu zgodbe spremeni v kamne, ki simbolizirajo spomin. Rivka, zdaj že babica, bo vnukinji povedala zgodbo o Etanovi družini. “Torej je v resnici živ?” vpraša vnukinja babico. “Seveda je živ. Tukaj živi,” se je ženska z drobno pestjo potrkala po prsih.
Marius Marcinkevičius (1966) je avtor številnih otroških knjig. Po poklicu je zdravnik, specialist za akupunkturo. Že od mladih nog ga vodi radoživost, zanimajo ga številna področja, tako je med drugim opravljal delo skladiščnika, drvarja, hišnika v psihiatrični ustanovi, bil pa je tudi padalec v vojski. Njegova dela so prevedena v več jezikov.
