(O KNJIGI) Vilma Purič: Reka

Reka in Sonce, tudi tako bi se lahko glasil naslov novega romana tržaške učiteljice slovenščine, literarne kritičarke, esejistke, pisateljice, ki vedno znova preseneti z raznolikostjo svojega literarnega dela. Tudi tokrat ji je to uspelo, njen tretji roman je po slogu in vsebini v primerjavi z obema prejšnjima nekaj čisto novega. V prvencu Burjin čas je opisovala življenje v domačem Repnu nad Trstom pod fašizmom, čas druge svetovne vojne, v drugem, po njenih besedah dvojčku prvega, pa življenje sodobne mlade ženske na urbanem ozadju Trsta. Oba romana z jasno izpostavljenimi protagonisti, predvsem protagonistkami, je poslala med bralce v tradicionalni realistični pisavi. Reka je drugačna, modernistična, ne samo po skoraj pesniškem, metaforičnem jeziku, njeni glavni junaki oziroma junakinje niso ljudje, marveč narava, reke, natančneje, ena sama spreminjajoča se Reka in Sonce kot njen partner. A čeprav njegove (moške) vloge pri tem ne gre podcenjevati, je glavna oseba vendarle Reka, torej, tako kot v obeh prejšnjih avtoričinih romanih, spet ženska.

Se lahko dva tako različna svetova, kot sta Reka in Sonce, ljubita, je vprašanje, ki ga ni težko prepoznati, saj Reka ni navadna reka, marveč bitje z ženskimi lastnostmi, okrog katerega se spletajo razne zgodbe o zaljubljenosti in ljubezni, prijateljstvu in zaščiti, pa tudi o ljubosumju in uničujoči jezi. Pisateljica opisuje skozi poglavja, ki nosijo prepoznavna krajevna imena, tok Reke od izvira v Vremski dolini pod Snežnikom do izliva, ko se kot Timava izlije v Jadransko morje, vmes pa se kot ponikalnica izgubi v podzemlju. Ta pot, ta tok, je življenje samo z vsemi vprašanji in izzivi. Na tej poti se Reka na svojih bregovih srečuje z različnimi ljudmi od radoživih turistov do izkoriščevalcev narave. Tako kot se opisi pokrajine prepletajo z živahnimi pogovori personificirane Reke in njenih ženskih rečnih različic, se prepletajo tudi tematike - od ljubezenske, erotične prek ekološke do socialne, družbenokritične. Pozorni bralec tega zahtevnega branja pa bo, na kar v jedrnati spremni besedi opozori Jože Horvat, ob razkošju avtoričinih besed zaznal tudi pristno prizadetost.